29 marec 2010

Povzpnite se v modrino

. . . . . . . . . . . . . . . .

Lep dan za nove začetke. Modro nebo in nasmejano sonce. Kmalu se dvignem nad puhaste oblake-korenjake. Obožujem pogled nanje z vrha, skozi okno jeklenega ptiča. Ko se ti te velike puhaste gmote zdijo kot sveže stepena smetana, v katero bi skočil, one pa bi te ujele in objele. Mmmmm, predstavljam si, da bi bil to najmehkejši objem. Vem, da gre za koprenasto snov, skozi katero bi trdno treščila ob tla, a dokler ima domišljija krila, so lahko tudi oblaki moje domovanje. Maham vsem in upam, da pokukate k meni tudi aprila.





26 marec 2010

"Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu"

. . . . . . . . . . . . . . . .

To je moja današnja mantra. Danes naj bi dan preživela nekje čisto drugje, pa sem se odločila, da je bolje, če ostanem tu in postorim, kar je treba, saj me naslednji teden ponovno čaka službena pot. Napaka! Zgodilo se je, da me je oseba, sodelavec, za katerega globoko v sebi vem (priznam, tudi čisto na površju), da je poln manjvrednostnih kompleksov, kar ne bi bilo nič slabega, če se to ne bi odražalo tako, da je sovražen do drugače mislečih, da je njegovo mnenje edino pravilno (ne glede na tematiko), da je ženska po defaultu umsko manj razvito bitje in da je pika k debati že davno postavljena, postavil pa jo je on, še preden se je debata sploh začela. Don't you just have to hate people like that? Ne, ti ljudje niso vredni našega časa, našega ukvarjanja z njimi, pa vendar si tu in tam postavljen v položaj, ko se moraš soočiti z njimi. In to se mi je zgodilo danes. Vzela sem si besedo in povedala, kar sem mislila. Ne verjamem, da je karkoli slišal, če pa je že slišal, je preslišal. Pravijo, da je kot čebula - če ga potrpežljivo lupiš, prideš do nežne srčike in toplega človeka. Oprostite, to pa ne! Že velikokrat sem mu dala priložnost, da mi to notranjost čebule pokaže, misleč, da je pač star striček, sicer poln znanja, a osamljen in zato zagrenjen, zdaj pa sem se ponovno prepričala, da je morda tudi tak, a predvsem je zloben in aroganten. Kot tak – tole si svečano obljubljam! – si ne zasluži moje pozornosti, vsekakor pa ne spoštovanja. Če zavoljo moči argumenta v povsem nedolžni debati desetkrat ponoviš izjave Hitlerja in Goebbelsa o splošni neumnosti in vodljivosti ljudi, če si na kolegijih delovnega kolektiva brundaš himno nacistične stranke, potem to ni odraz splošne razgledanosti in odprtosti, ampak nestrpnosti. A, kot sem rekla na začetku, danes se ravnam po Sofoklesu. In ljubim marjetice, ki preplavljajo prebujajoče travnike.


24 marec 2010

In kakšne so vaše noge?

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včeraj sva s T. postala ponosna lastnika kakšnih dveh metrov knjig, takih z neponovljivim vonjem po starem, malce kiselkastem, vsekakor pa naftalinastem. Nič zato. Veliko raje imam nove, dišeče knjige, ampak je vseeno lepo poznati ljudi, ki raje podarijo, kot da bi vrgli proč, oziroma biti človek, ki rešuje malce kulturne dediščine. In za knjige je pri meni VEDNO dovolj prostora. Tako sem domačo knjižnico obogatila s številnimi knjigami, med njimi je tudi nekaj leksikonov, almanahov in ostalih ''prepotrebnih'' priročnikov za dobre gospodinje. In ker je prišel čas za krila in balerinke, se je primerno podučiti (tako kot so se dale prave gospodinje in dame daljnega leta 1968) kakšna krila sodijo na kakšne noge. Dobro si oglejte svoje, potem pa (v skladu s tedanjim dojemanjem stvari) le poskrbite za pravi izbor. :)



23 marec 2010

Korenček

. . . . . . . . . . . . . . . .


Mmmmmmm. Še nikoli tako dobra. Korenčkova torta. Ne, nikar ne vihajte nosu, še posebej, če je še nikoli niste poskusili. Ker to, to je nekaj božanskega. Še en kos, prosim! Enostavna priprava in zagotovljena odvisnost. Tudi za stoodstotne čokoholike, kakršna sem sama (pa čeprav ne vsebuje niti grama čokolade).

19 marec 2010

Bila je huda mravljica...

. . . . . . . . . . . . . . . .


Brez odvečnih besed – nazaj sem. Jug vedno dobro dene. Prav bizarno, tam si vsi želijo na sever. Pa je tam lepo, drugače, sprememba. Vedno se je lepo vrniti nazaj, ne glede na to, da je tukaj narobe svet. Rastlinje v deželi črnih gora je sredozemsko in se bohoti in diši in spominja na tiste prelepe grme iz otroštva… Nebo je prečudovite modre barve, le še v Provansi je moč uzreti lepšo modrino. Oprano in sveže, kot si želimo, da bi bile naše misli.


Veste kaj je absolutno najhuje? Ko se zbudiš sredi noči in ugotoviš, da ti okoli glave gomazi na stotine malih faraonk. Brrrrr. Panika in iskanje izhoda iz te nočne more, ki jo dejansko živiš. Zjutraj sem spokala kufer in na recepciji zahtevala drugo sobo. Jutro sem dočakala na sosednji postelji (ja, na srečo so mi dali sobo z dvema) in vsakih pet minut preverjala, če si niso male packe že utrle pot na drugo stran. V novi sobi je bilo b.p.


In vendar je čutiti in najti neko žalost, melanholijo, nekaj hrepenenja po boljšem in lepšem. Ta nakuštrani štirinožec je v svojih bojazljivih očeh in ponižni drži nosil toliko strahu, da bi ga najraje stisnila in nikoli spustila...


Morda pa vsi potrebujemo svet, kakršnega hoče avtor grafita...?


15 marec 2010

Vleče me na jug

. . . . . . . . . . . . . . . .


Centrirana stopam v nov teden. Ne le, da je vse postorjeno, tudi čarobni svet besed me je odpeljal na stopetdeseto stran čudovite knjige. Medtem ko smo v tisti garaži na Dolenjskem pletli nove zapore, se je na okenski polici nekaj zelenega močno uprlo suhosti in se pognalo kvišku k sončnim poljubom. Kako čudežna je narava! Vedno znova in znova se rojeva, pa četudi je vsakokrat videti, da je vse skupaj odmrlo za vedno… Letim na jug. Delo kliče. Tokrat se bom važila s kameleonkino navdušujočo broško/ogrlico. Če ne s predavanji, jih zagotovo začaram z njo. Pokažem, ko jo ujamem v objektiv. Še tisočkrat hvala! Naj tudi vas sonček razvaja.

12 marec 2010

Slutnja

. . . . . . . . . . . . . . . .

Teden je naokoli. Spet. Vse prehitro. Lovim se, vsepovsod sem, a nikjer. Spet. Čimprej se moram ujeti, najti, saj to razdajanje nikamor ne vodi. Največja ironija je v tem, da se trošim na nekaj in ne na nekoga. Ja, vse je postorjeno, odkljukano, ampak vmes vrsta kratkih stikov (in bežnih dotikov). Gledam zlato ribico, ki sem jo ''ujela'' za T in se sprašujem, ali mu je pravzaprav sploh že izpolnila obljubljene tri želje… Gledam knjige (ki jih ni malo!) na knjižnih policah in se sprašujem, zakaj že vse predolgo nisem brala. Vem, zakaj, a se vrtinčim v izgubljenem času… tečna... in si obljubljam le še dan ali dva, potem bo, tako slutim, vse tako, kot mora biti…



07 marec 2010

Doma

. . . . . . . . . . . . . . . .

Res je bil sončen in vabljiv, a moj vikend je bil preživet delovno in med domačimi zidovi... Ne, ni mi bilo hudo. Ker je dom pisan in barvit, tak, da je tudi žrtvovanje prostih dni lahko čisto prijetno. Lep teden želim.


05 marec 2010

Ena jezična

. . . . . . . . . . . . . . . .

Bizaren dan. Čisto primeren za enako bizaren teden. Ne le, da je bil delovno nemogoč, ampak je absolutni zmagovalec tudi vremensko. Ko sem pred dnevi pisala o dežju, me je marsikdo vprašal po zdravju, saj je bil vendar sončen dan. Ja, itak! Zjutraj sivo in deževno (in takrat je nastal tisti zapis), že čez dve uri pa se je v prvo vrsto prerinilo sonce, pregnalo oblake, v moji pisarni pa ustvarilo idilo sončnega Krvavca – mehka sončna svetloba, v kateri sva se s štirinožko prav srčkano kopali.

O delu ne govorim kaj dosti, ker tile zapisi niso namenjeni zrcaljenju tega dela mojega življenja. Svoje delo imam rada, čeprav bi najbrž marsikomu večina stvari, glede katerih umsko telovadim, predstavljala en tak neizmeren dolgčas, da bi bila smrt neizogibna. Morda pa samo malce podelim nekaj tega z vami in sprožim naslednje vprašanje - ali mislite, da ste na svetu za ''rezervne dele''? Če jutri umrete, bi vam bilo vseeno, če si izvolijo vzeti vaša jetra, ledvico, morda srce, …? Ne govorim o vaših nagibih solidarnosti do sočloveka, vaši pripravljenosti pomagati nekomu, katerega bodisi zdravje bodisi celo življenje je odvisno od vašega organa. Kakor so stvari urejene zdaj, je za kaj takega treba imeti vašo privolitev, strinjanje v obliki izkaznice, ki izkazuje, da ste se opredelili kot darovalec. Novi predlog zakonodaje predvideva, da se vaša privolitev domneva, kolikor se niste izrecno za časa življenja izjavili, da ne želite biti darovalec. Hej, halo! In spet smo pri vprašanju volje. Sem humanitarno usmerjeno bitje, ampak – vse, kar je prav! Ne bo mi država, zakonodajalec, veleval, da sem na tem svetu zato, da nekdo po moji smrti dobi del mene, ne da bi se s tem strinjala. Vem, vem. Marsikdo bi rekel, saj si mrtev, kaj ti mar, naj počnejo kar hočejo. NE! Etično se mi to zdi sporno. Absurdno je, da isti zakon v določbah, ki se nanašajo na prejemnika delov človeškega telesa, določa, da se presaditev lahko opravi, če prejemnik pred posegom v to privoli, v delu, ki se nanaša na odvzem delov telesa umrle osebe, pa bi predvidel, da se ta s posegom strinja, ker temu ni izrecno nasprotovala. Domneva, da molk pomeni privolitev oziroma da vsak privoli v odvzem kot v akt človeške solidarnosti, ni splošno sprejeta. Menim, da mora biti poseg odvisen od človekove resnične volje. Gre za poseg v avtonomnost posameznika, v njegovo dostojanstvo, v njegovo od rojstva neodtujljivo pravico do razpolaganja z lastnim telesom. Vsak posameznik se po lastni volji odloči, ali bo daroval ali ne dele svojega telesa, zato je enako sporna tudi določba zdaj veljavnega zakona, ki svojcem daje pravico, da ravnajo v nasprotju z voljo posameznika, tj. če se je ta za časa življenja opredelil kot darovalec, potem pa svojci odvzemu nasprotujejo. Vprašanje pravzaprav je, kaj je ''truplo'' in kakšne pravice v zvezi z njim obstajajo. Menim, da sta to dve vrsti pravic − osebnostna pravica umrlega in pravica svojcev, da skrbijo za umrlega. Osebnostna pravica umrlega učinkuje tudi po smrti in narekuje predvsem spoštovanje volje umrlega glede tega, kaj se bo zgodilo z njegovim truplom. Ta pravica je tista, ki prepoveduje vsa ravnanja, ki bi bila v nasprotju z voljo umrlega. Pravica skrbi za umrlega pa daje njegovim svojcem pravico poskrbeti za pokop, skrbeti za grob, če se je tako odločil pokojnik, pa tudi pravico odločati o tem, kaj se bo zgodilo s truplom, nikakor pa samo zaradi določenega sorodstvenega ali siceršnjega odnosa s pokojnikom svojcem ne daje pravice odločati, ali se ali ne pokojnemu odvzamejo deli njegovega telesa. Tako menim jaz…

Preden vam zaželim lep vikend, se še pohvalim z mojo čudovito pridobitvijo – jezični einsteinasti prstan je zjutraj pripotoval na moj naslov. Če ga želiš tudi ti, je Helena pravi naslov. Danes sem jezična važička. :)



04 marec 2010

Osupljiva lepota vsakdanjosti

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ko se leta zlijejo v ptičje žvrgolenje, ki nam ponudi lekcijo za življenje... Preprosto lepo.

02 marec 2010

Deževne kaplje

. . . . . . . . . . . . . . . .


Od sonca do senc pa vse do dežja je čisto kratka pot. Danes jo hodim z mojo najljubšo štirinožko. Skupaj se skrivava pod nadstreške in tečeva čisto ob robu stavb. Ne, nisva iz sladkorja, ampak se uklanjava lastni razvajenosti. V glavi pa tale melodija...