30 april 2012

Večna ljubezen

. . . . . . . . . . . . . . . .

V soboto sem bila po dolgem času v mestu, v katerem sem se rodila in preživela večji del svojega življenja. Vedno sem imela rada to mesto. Že dolgo se nisem sprehodila po njem, nekoč pa sem s takim zanosom prijateljem z vseh koncev sveta kazala njegove majhne skrivnosti. Nekako je zamrlo, trgovine so se zaprle, lokali zredčili, ljudje odmaknili od čudovite narave, ki je na njegovem obrobju. Lepo mesto je, ki mu marsikdo pritika pridevnik industrijsko in skupaj s tem oznako nezanimivo, a mu dejansko dela krivico. Stari del mesta, tisti, ki se razprostira po skali, je čudovit. Stare stavbe, ena redkih gotskih cerkva na Slovenskem, grad, obzidje z nekoč sedmimi obrambnimi stolpi, cerkvica na robu s pogledom na izliv Kokre v Savo, še najlepši del mesta pa je pogled, ki ga je videti iz glavne ulice - Alpe na dlani, kot bi si namakali noge v potočku tam pod tistim belim vršacem. Prav to me je presunilo, ko sem bila po dolgem času pri materi. Še toliko bolj razumljiva je bila moja mala sreča, če si prikličete v spomin, da zdaj živim na Dolenjskem, ki komaj premore kakšen hrib. Skozi okno materinega stanovanja, ki je v enajstem nadstropju, sem se skoraj dotikala mogočnih skal. Kekec in Rožle sta klicala k otroškim nagajivostim... :)

23 april 2012

Presek

. . . . . . . . . . . . . . . .


O, joj, kako sem se polenila na teh straneh! In še takrat, ko se oglasim, pišem o novonastalem živalskem vrtu. Vedno bolj sem podobna novopečenim staršem, ki bi najraje pisali o prdcu svojega ljubega naslednika. Ampak - NE! Življenje ponuja veliko več kot le privid prihodnosti. Tukaj in zdaj je na pretek dogodkov, ki vam jih zamujam povedati ali pokazati, nekaj žalosti, bolezni in veselja, ki se riše v mavričnih barvah. Drugače bo treba zastaviti.

Tokrat vam na hitro zaupam, da imava poleg vespe doma Daydreamer set, ki sva ga kupila na bazarju, ki se je zgodil že 5. aprila 2012 (oh, koliko čudovitosti na kupu!), da se v teh deževnih dneh pozibavam na gugalnici sredi dnevnega prostora, berem čudovite nove knjige, ki sva jih kupila na knjižnem sejmu prejšnji teden, in gledava filme, ob katerih včasih malce tudi zakinkava, ampak prednost domačega ogleda je v tem, da preprosto prevrtiš in pogledaš zamujeno. Če še nisem pisala o tem, kako zelo obožujem belgijsko pisateljico Amélie Nothomb, katere knjige sem že davno nazaj pogoltnila z veliko slastjo, povem tokrat, da sem si ogledala film, narejen po njeni knjižni predlogi, "S strahospoštovanjem", ali v izvirniku "Stupeur et tremblements". Japonci in skrivnostni svet njihovih bizarnosti.


Ob tem me jezi točno določena oseba, ki mečka in se ne opredeli, ki si vsakič znova kaj novega izmisli, kar tako, da zavlačuje. Nimam časa za takšne zafrkancije, nimam več potrpljenja z neresnostjo in neorganiziranostjo, ne grem se več natezalnic, ki so posledica pomanjkanja reda in discipline. Matr!

In začenjam odštevati dneve do velikega jabolka. Kmalu, kmalu. :)

16 april 2012

Kraljestvo majhnih radosti

. . . . . . . . . . . . . . . .


Medtem, ko se vladarji našega mikro sveta trudijo zatreti svobodomiselnost posameznikov, tudi tako, da na kup zmečejo ukrepe, ki jih poimenujejo reševanje socialne države, ko vsi vemo, da gre ravno za njen razkroj (bolje, da niti ne začnem pisati na to temo!), se je v moj svet naselila bolezen, ki me je za nekaj dni telesno ubila. Nikoli nisem bolna, zato mi je tole vse skupaj tuje. V nasprotju s tistim, kar mi govori telo, še naprej rinem mašino in upam, da ne zariba. Znaki okrevanje so že tu, saj se nedoločljiva slabost in bolečina in občutek, da bi se najraje ugasnil za vedno, poslavljajo in vame se naseljuje želja po še čem, ne le horizontali. Bolezen je ena grda grda reč. Oprostim ji, da me je obiskala, ker je najbrž sporočala, da je že zdavnaj čas za ler. Vem, vem, na dopust bo treba, možgane dati na off in zreti v prazno, v lepo, v pisano in barvito.

Ne glede na bolezen se je prejšnji teden veliko dogajalo in zgodilo. S T. sva ves čas na preži za najinimi ovčicami. Spremljava dogajanja v živalskem svetu in začudena ugotavljava, da Robida (breja ovca) Maline in Regrata (mami ovca in jagenjček) ne spusti v stajo. Uzurpacija! Matr, T. je bil danes na delu in je zadevo pregradil tako, da je iz enosobne postala dvosobna in upava, da se bodo zmenile tako, da bodo vse pod streho in na toplem. Mali Regrat je umazan kot pujs, Malina nič manj. Nič čudnega, če se pa zavalita na mokro zemljo in blato opravi svoje... Joj, tele ovce mi delajo sive lase (uf, kar me spomni - pobarvati si jih moram!)! Regrat (ne veva, kakšnega spola je, saj še nisva uspela pogledati med nožice, a se nama zdi fantovsko prismuknjen) je že po treh dneh življenja začel muliti travo. Videti je, da mu sicer ni jasno, kaj počne in zakaj bi bilo tisto zeleno v njegovem gobčku bolje kot materino mleko, ampak Malina ga kar malce odrine, revčka, če ji rine k sesku... Uboga mala lubica. On bi malce posesal, a mati ga učijo, da je življenje kruto. Hitro, prehitro gre pri ovcah.


Drugače pa še ena novost – v torek sva kupila oldtajmerko. Vespa, letnik 1987. Kako čudovita je in kako hitro brzi skozi ovinke, pokažem prav kmalu.

10 april 2012

Spoznajte Malino in Robido

. . . . . . . . . . . . . . . .



Včeraj sta se takole radovedno prvič zagnali v svoje novo domovanje. Komaj kaj sva zatisnila oči to noč, saj sta obe breji, obe sveže postriženi (zato sta malce čudni na pogled, a bosta še pravi lepotici!), zunaj je mraz, onidve pa na vrhu hriba stojita in zreta v črno noč, namesto da bi uživali v staji, ki sva ju za njiju zgradila... Bala sva se, da ju bo zeblo, da bosta morda odšli, da ju bo kdo napadel, da se jima zgodi kaj usodnega. Zjutraj sva z daljnogledom zrla v njuno smer in si olajšano oddahnila, ko sva ju zagledala na istem mestu, kjer sta sinoči užili zadnji grižljaj. Bojda so ovce na strmem terenu najraje na vrhu, njuna staja (s hrano in vodo) pa je nekaj metrov nižje in zdaj čakava, da prideta bližje. No, pridejo. Še včeraj sta bili dve, maloprej pa je T. sporočil, da je na svet pokukalo jagnje, ki se kobaca na nestabilne nožice in bleja v sončen dan. Življenje je čudež!