26 februar 2013

And the beat goes on

. . . . . . . . . . . . . . . .

Nekako nimam volje deliti svojega mnenja. O čemerkoli. In vendar imam mnenje o vsem. Ker me stvari zanimajo, ker me brigajo, ker mi ni vseeno. Največkrat tulim v prazno, se prepiram z in jezim nad omejenci. Ja, intelektualno superiorno se čutim v tej deželi, kjer vse zanima le njihova lastna rit. Svoj avto bom osvobodil snega, svoje delo bom opravil, samo sebe bom pohvalil, da bom le mirno živel. Ne! Minilo so časi, ko si se brigal zase in je bilo vse krasno. Čas zahteva, da se vsi brigamo za vse, ker smo vsi v času izgubljene prihodnosti ali/in zamujene preteklosti. Preveč se govori, nič se ne naredi. Blabla na vsakem koraku, mnenj, kolikor je ljudi, na koncu pa en velik prazen nič. Stopamo, korakamo, protestiramo, a v resnici smo tiho. Molk ni zlato. Molk je sprehajanje enih in istih podob na sceni, molk je strinjanje z obstoječim. Moja generacija se izgublja v borbah za pridobljeno, ker se boji, da bo to izgubila, mlajšo generacijo zanimata le denar in status, ja, saj, takšne smo jih naredili, take smo jih ujčkali in take zdaj imamo. Starejše generacije, naveličane vsega, le opazujejo tamle ob robu in si mislijo, da nas lahko stokrat lopnejo po glavi in jim bomo še stoprvič nastavili ksiht. Mladi jamrajo, da so jim ukradli prihodnost. Kje so zdaj, ko bi jo lahko gradili? Nikogar nič ne zanima, vse jih briga, naredijo pa naj starši, tako kot so zanje delali preteklih dvajset let.  Zakaj se ne prerinejo v prve vrste, če menijo, da tja sodijo? Ne, ker je lažje sredi množice zamahniti z roko. Meni in nam so ukradli preteklost, najlepša leta, ko je bilo vse mogoče. Pridelali so dolg, zafrčkali so ugled, napolnili so svoje žepe in še kar jim ni dovolj. Še se  bodo tepli za drobce ogledala, iz katerega vanje bolščijo njihovi grabežljivi obrazi in mi bomo vse to opazovali. Kje je tista brca, ki nas mora suniti v rit, da se bomo borili in zahtevali svoje?

15 februar 2013

Prisluhni tišini

. . . . . . . . . . . . . . . .

Nenamerna tišina. Tišina kot odmev tišine, ki se je prikradla vsepovsod. Veliko se dogaja, zgodi, revolucionarni premiki, skrhane vezi, novi odnosi, malo žalosti in nekaj radosti, a pod črto je življenje podobno vremenu – lahko razpravljamo na dolgo in široko, lahko na kratko, a tako, kot za soncem nujno pride kaplja dežja, tako tudi v večnem ponavljanju vsakdana ni čudežev, ki bi jutri postavili stvari na svoje, pravo mesto. In – ali sploh obstaja pravo mesto? Vse to brbotanje okoli nas, ki je počasi utihnilo, le krepi samodržce v njihovem prepričanju, da so nenadomestljivi, eni in edini, najboljši. Tako lepo je imeti svoje štiri stene, ki utišajo krik, ki prisluhnejo, ki tolažijo, ki te imajo neizmerno radi. Mali svet, kakršnih je še na tisoče. Mali svet velike sreče. Morda nekoč vsepovsod vsaj ena stena pade in se bomo slišali? Kdo ve.