. . . . . . . . . . . . . . . .
"... zakaj smrt poveča sleherno napetost in nam pušča
manj tistih polovičnih resnic, ob katerih živimo." (L. D.)
Včasih se mora zgoditi kaj posebno pretresljivega, da ceniš
zrak, ki ga vdihavaš in vse zoprnije, ki jih doživljaš. Ne mislim tarnat, saj
me je že izučilo, da vsakdo svoje težave vedno vidi kot najpomembnejše, največje
in so tuje povsem neprimerljive z njihovimi. Seveda obstaja tudi objektivno
merilo, ki ga subjektivno nismo pripravljeni ponotranjiti; za veliko večino "uboščkov" okoli mene nedvoumno drži, da jim je lepo postlano in da
so vse tiste grozljivogrozne reči, ki so se jim zgodile ali se jim dogajajo, le
življenje samo. Po takemle uvodu tvegam, da tudi mojim težavam ne bi pripisali
nič več kot histeričnega prenapihovanja, zato vam o njih ne bom govorila. Itak
pa nisem imela namena pisati o njih (glej drugi stavek).
Načrt petkovega večera je bilo
prijateljsko druženje, do njega pa skorajda ne bi prišlo. Intenziven pogovor je pretrgala nenadna
slabost in vrtoglavica, ki se je počasi spreminjala v pospešeno bitje srce,
plitvo dihanje in odrevenelost telesa. V zdravstvenem domu smo tri trepetale za
četrto. Telesni znaki so bili zastrašujoči, ljuba prijateljica pa nezmožna
oblikovati besede skozi skrotovičena usta in otrplo telo. Diagnoza: napad
panike. Nekaj smo že stare, a vendar spet ne toliko, da bi vsakršno razburjenje
lahko vodilo v horizontalo. Sem si mislila. A leta niso merilo. Lahko se zgodi
vsakomur. Zato bi bil moje nasvet – dihajte. Uživajte. Udarite z roko po mizi. Sprostite
se. Za vsak primer pa imejte vedno pri roki vrečko, da si boste lahko rešili življenje.
