29 avgust 2014

Tako blizu, tako daleč

. . . . . . . . . . . . . . . .

V letu, ko stoletnica začetka prve svetovne vojne v nas buta iz člankov, filmov, dokumentarcev, razstav, okroglih miz, ..., sem skočila v bližnji gozd, kjer stoji spomin na edinstveno naselje, ki ga kot nepremično kulturno dediščino kratek uraden opis označuje kot "edini tovrstno zgrajeni in ohranjeni kompleks sedeža vodstva odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno v Evropi". Baza 20. Čaroben gozd in z mahom prekrite skale so poleg nas treh (T, najinega štirinožca in mene) pozdravljali le še francoske turiste. Slednji očitno prepoznavajo pomen nečesa, kar je ta država s svojim pišmevuhovskim odnosom do zgodovinskega dragulja pospravila v prašen kot in vremenskim vplivom prepustila hlode, deske in skodle, ki jih tisti sramotni polivinil (zaradi katerega mi še zdaj žgoče krvavi srce) ne bo ohranil pred gotovo pozabo... (hvala Dolenjskemu muzeju za trud  čudovit gospod skrbi za dobrodošlico, informativne table so dvojezične in poučne). Vikend je tu. Predlagam, da morebiten izlet v naravo tokrat obarvate drugače in obiščete ta skrivnostni svet. Parkirišče naj vas ne odvrne od sprehoda v gozd. Žalost (in tudi sram) bo kmalu nadomestilo otroško začudenje nad preprosto genialnostjo prostora. Če imate štirinožce, bo tole idealno zanje. Najin je dirkal in užival. 










27 avgust 2014

Med dežnimi premori

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ugotavljam, da me je spet zaneslo v blogersko lenobo... Spet ne namerno. Vsak dan se zgodi kaj lepega in če se takoj ne lotim zapisa, je jutri vse skupaj že prekrito s tančico pozabe. Julij in avgust sta že pri koncu. "Kmetija" izgublja stalne prebivalce. Tri ovčke (Ivanka ter dvojčka Bartol in Luna) so se preselile k T.-jevemu stricu, tako da sta z nami le še Malina in Miš. Zaradi sorodstvenih vezi jih je bilo treba ločiti (no, tudi zaradi sosedskih iskric), a brez skrbi - živijo naprej in prav luštno jim je. Tam sta že najini Robida in Maša, ob njiju pa še dve črni ovčki. Se že veselim obarvane mladine.

Malo smo raziskovali bližnje kraje in zgodovinske poti (o tem kmalu), pa že enajstič me je odneslo v London (preprosto se ga ne naveličam!), videti pa je, da bomo T., C. in jaz to soboto vendarle odšli za teden dni na Pašman, v divjino in robinzonske užitke. Komaj čakam! Pa vi - vas "poletje" razvaja?