26 september 2009

Besede, besede, besede

. . . . . . . . . . . . . . . .

hrepenenje
y e a r n i n g
le désir
č e ž nj a


V počastitev 9. evropskega dneva jezikov moja beseda v jezikih, ki jih govorim.

23 september 2009

Moj dan

. . . . . . . . . . . . . . . .

Danes je bil zame tisti dan za popotovanje v preteklost in premislek o prihodnosti. Dan, ko si privoščim užitke, za katere vedno nekako zmanjka časa. Jutranja skodelica slastnih rdečih in debelih malin, čokoladna torta, ki povzroči ekstatični šok brbončic, nakup nečesa lepega (ker se mora vsakdo najprej razvajati sam) in čas, čas, veliko časa ZASE! Lepo je biti in če ti še sonček toplo pogreje, se za trenutek zazdi, da ti nekje nekdo resnično želi vse lepo.



21 september 2009

Pednjati

. . . . . . . . . . . . . . . .




Veste kaj počne tale gosenica? Pednja*. Slovenščina je tako čudovita!

*premikati se z ukrivljanjem telesa navzgor (SSKJ)

[slikica sposojena tukaj]

17 september 2009

Bilo je nekoč

. . . . . . . . . . . . . . . .

Včeraj sem bila s P. na koncertu Alenke Godec. Njena glasba ni v mojem smetanastem izboru, a peti zna, glasba z njenega zadnjega cd-ja je itak večna, v Križankah je bila prvič, za povrh pa je P. čakal na ta koncert tako dolgo, da mi srce ni dovolilo, da bi ostal ponovno razočaran, ker ne bi bil tam. Med koncertom sem se zalotila, da moje misli tavajo v čas kakšnih dvajset let nazaj, ko je Alenka pogosto (morda kar vsak večer tistega poletja?) nastopila v različici two men band ''pod marelo'' v Kranju. To so bili časi brezskrbnosti in enega velikega uživanja, v vseh teh večerih pa v ozadju njeno petje ... prav luštno. Veliko manj luštna je bila ona. Bila je, no, taka, da bi jo zlahka spregledal v množici ljudi. Okrogla, značilnega nosu, nič kaj zanimiva. Njena današnja podoba je vse kaj drugega. Včeraj je bila prava ''fatalka''. In če se je nekoč za njo obrnil le njen partner, je temu danes prav gotovo drugače. Leta nekaterim naredijo dobro. In njej prav gotovo so. Tu sem se malce poistovetila z njo. Tistega istega poletja, ko je ona prepevala, sem bila tudi jaz precej vizualno neopazna. Ne grda, ne lepa, ne povprečna, nekako … brezvezna. Danes najbrž vizualno nisem kaj dosti drugačna, a vem, da če bi bila takrat taka, kakršna sem zdaj, bi bila prav gotovo veliko bolj srečna. Manj kompleksov, manj ostajanja doma, več samozavesti. Ker vse, kar šteje, smo mi sami. Neopredeljivo je tisto, kar imam zdaj in se tega zavedam. Morda gre le za sprejemanje samega sebe, ko veš, da tak pač si in poskušaš iz tega, kar je, narediti najbolje. Nadeneš si nasmeh in si tako odpreš pot do marsikaterega srca. Ponosno dvigneš glavo in se svetu predstaviš v vsej svoji veličastnosti. In hudo mi je za vsa tista dekleta, ki so nekje med 15. in 20. letom in gredo skozi čas neopaznosti, obdobje, ko toliko pomeni, da si všečen, opazen in deležen komplimentov. Rada bi jim povedala, da vse to še pride, pa mi verjetno itak ne bi verjele in bi najbrž dodale, da čez dvajset let to ne bo imelo nobene teže. Kakorkoli, če tole bere kakšna mlada, luštna, a v metulj še nespremenjena ''gosenica'', si velja zapomniti, kar sem napisala. In če mi ne verjame, naj si pogleda kakšno Alenkino sliko starejšega datuma in jo primerja z njeno današnjo podobo.


16 september 2009

Nostalgična

. . . . . . . . . . . . . . . .

Pričakovanje poti čez Ljubelj ni nič manjše, kot je bilo, ko mi je bilo šest, sedem let (in tega je res daaaavno!) in se je tja čez hodilo le do prve trgovine. Po prašek, marmelado v lončkih, mandarine, banane, nepraženo kavo in … Milke! Mmmmm, kako so bile slastne,... Celovca niti zavohali nismo (razen tistih, ki so bili že tudi v tistih časih premožni), ta je prišel precej pozneje. Klima tam gori ni nič kaj prijetna, ljudje so mi anti, ampak trgovine (da o Ikei niti ne govorim) me tu in tam potegnejo tja gor. Vedno, ampak res VEDNO, najdem kaj lepega. Res ne vem, kdo naroča robo v naših trgovinah, ki prodajajo iste znamke. V LJ mi je nakupovanje vedno zoprno, v Celovcu pa tako prijetno metuljčkasto, da me že v Tržiču skoraj razpoči od pričakovanja. Tudi tokrat ni bilo drugače. Pa nisem želela tega deliti z vami, ampak nekaj, kar je tam, na avstrijski strani, ob cestah tako prijetno debeluškasto, luštkano, nasmeške kradoče,… Prometni znak, ki označuje prepovedano prehitevanje vseh motornih vozil, razen enoslednih:



Naši so tako okorni in, ja, brezvezni. Ta, ah, ja, ta je pa tak bonbonček!


11 september 2009

Povest o dobrih ljudeh

. . . . . . . . . . . . . . . .

LJUBIM navadno pošto, ta osebni pečat, ko ti nekdo na roko napiše pismo ali kartolino, vnese sebe, doda prijazno misel, potoži o tem in onem, s tabo deli svoj svet. Ko se potrudi. Ko veš, da je storil to ZATE. Manj se navdušujem nad listki, ki jih poštar pusti v poštnem nabiralniku. Sreča, ki jo začutim, ko skozi reže poštnega nabiralnika zagledam, da v njem nekaj čaka name, prav hitro izpuhti, ko me pričaka tisti listek, ker 1. me vedno pošilja na eno od poslovalnic, ki mojemu bivališču ni najbližja (mi, prosim, nekdo razloži, v čem je geografska logika razpršenosti ljubljanskih poslovalnic?!) in 2. nikoli v svoji nenavadni sporočilnosti ni dovolj jasen, da bi vedel, po kaj pravzaprav jemlješ pot pod noge – uradno pisanje, pismo, ki ni imelo nalepljenih dovolj znamk, katalog ene od številnih spletnih trgovin, … Ker sem radovedna, se kaj hitro podvizam in že čakam pred okencem. Tokrat mi je pogled na majhno škatlico že nakazoval, pisava pa razkrila, njeno vsebino. Trenutek, ko se svet ustavi, dihanje upočasni in tla zaplešejo pod nogami. Ena velika in nepopisna SREČA. Radost. Ganjenost. Pred časom sem v prijateljičini počitniški hišici med pomivanjem posode opazila belo keramično skodelico, táko, ki je menda pripadala že nekaj rodovom, brez oznak, popolnoma bela, z rahlim reliefnim vzorcem, na dnu označena s številko 4. ''Bi jo kdo pogrešal, če bi nenadoma izginila?'' sem vprašala, tako bolj za hec. ''Kar vzemi jo'' je bil odgovor. Pa je nisem, ker … tako to pač ne gre. In v tej rjavi škatlici, ki sem jo vzhičena držala v rokah, je bila prav ta skodelica. Brez priloženega sporočila je s sabo nosila toliko vsega, da so bile besed odveč. In v grlu se je zadrgnilo, oči zasolzile in srce zapelo. Ker sem takrat vedela, da me ima tam nekdo preprosto … rad. Ljuba B., hvala.

10 september 2009

Silba

. . . . . . . . . . . . . . . .

Bila sem prvič in pričakovala več. Kar pa ne pomeni, da otoček ni čaroben in v septembrskih dneh čudovito prazen, še vedno topel in ves samo TVOJ. Poseben. A daleč od predstav, ki sem si jih ustvarila v glavi in ki so risale nostalgično pokrajino, ozke kamnite poti, majhne, prav tako kamnite hiške … Nepopravljiv romantik je bil prav kmalu postavljen na realna tla. Štirinožka je bila, žal, podvržena ''vrvica režimu'', česar ni vajena in je bila zato še toliko bolj na preži (mačke pač niso njene prijateljice ...), ampak se je hitro navadila in Silbo vzela za svojo. Tako je teden minil lenobno ter v vsakodnevnem opazovanju prihajanja in odhajanja veličastnega Bartola.