Kot že vnaprej sluteno, je september blisknil. Rada ga imam, a premalo in premalokrat ga zares uživam. To je mesec mojega rojstnega dne, ki letos okroglo čaka name. Nobene obremenjenosti ne čutim, prav nasprotno. Fina številka me čaka in že kukam tja čez, v svet novih dogodivščin. Poleg delovno, je ta mesec tudi v znamenju Murakamijeve mojstrovine 1Q84. Mojster bi bila žaljivka, besede za tako virtuoznost še niso izumili. Včeraj zvečer sem si kot posladek privoščila tri poglavja, ob tem pa so moja ušesa božale melodije z novega cd-ja Silence. Sem med prvimi oboževalci tega dua in sem vesela, da jima je uspelo, a obenem huda, da si ga lasti toliko ljudi. Gre za čarobnost par excellence, za skrite glasove nevidnega kraljestva, ki me vsakokrat, brez izjeme, prestavi v stanje, kjer je vse mogoče. Da, prav vsemogočno se čutim, ko se odpravljam na pot, kjer se bom izgubljala, uživala in praznovala.
Sama s sabo, samo s sabo.
*F. Kafka
