29 maj 2012

Vesna se poslavlja

. . . . . . . . . . . . . . . .

Maj? Kje in kdaj???
Švignil je mimo oziroma v svoje zadnje tri dni (če štejem današnjega). Čuden mesec je bil, ampak kar v redu čuden. Vrnila sem se k požiranju knjig, House se je končal, Regrat je zrasel, Robida še vedno ni povrgla, sadike, ki sva jih pridno vzgajala v hiši, sva preselila (posadila) na najin vrt. Ker so ovčke pomlatile zelenje na najinem posestvu, je T. zagradil še travnika obeh sosed, da bi debelinke lahko nadaljevale s svojo gostijo, kurnik je nared, le še namestiti ga je treba na pravo mesto in kupiti stanovalke. Vmes sem se potepala po NYC, ravno danes pa sva stene v hiši še dodatno polepšala s čudovitimi grafikami. Najlepše od vsega pa je, da s skledo iz kuhinje stopim na vrt in naberem hrano: solata, rukola, česen, bazilika – vse je že za v krožnik! Ob takem naravnem bogastvu se počutim kot prava kmečka žena. Kar paše. Jutri bi morala v Berlin, ampak o službenih stvareh pač ne želite brati, kajne? In jutri bo že itak pomemben dan. Če bo minil dobro, še sporočim. Za držanje pesti in malce pozitivnih vibracij v mojo smer bi vam bila hvaležna. 


Oh, še ga ni konec, meseca ljubezni in češenj in slastnih jagod, zato naslednja dva dneva preživite čim bolj pravljično. Moj včerajšnji večer je bil prav tak.  

22 maj 2012

Zakotrljaj se jabolko...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Evo, pa sem nazaj! Dopust? Eno samo laufanje, neskončen maraton po newyorških ulicah, v reki ljudi, avtomobilov in vnebosegajočih stavb. Pred petimi leti me je mesto navdušilo, resnično nikoli ne spi in ponuja čisto vse. Tokrat sem se vrnila s povsem drugačnimi občutki. Ja, mesto je čudovito, pisano in raznovrstno, a vendar je tudi mesto, ki je postavljeno v napačno državo, v njej živijo odtujeni ljudje, sreča je umetna in kot v Necini pesmi, vsi ljudje hitijo/z obrazi obrnjenimi v tla/nihče nikogar ne pozna. Prisiljena prijaznost, telefon ves čas v uporabi, če ne on, pa ena od mnogoterih igrač, ki dajejo občutek, da nisi sam, vse je pompozno, vse je pretirano - smeh, glasnost govora, zvok stopinj, velikost obroka, kozarec pijače. Skrajnosti vseh vrst in, verjemite, ne prijetnih oblik. Seveda je New York mesto, kjer najdeš, kar iščeš, če govorimo o materialnih stvareh, a bojim se, da je sreča izpuhtela nekam drugam. Normalnost je v mestu navzoča samo v obliki turistov, ki jih zlahka prepoznaš, saj so oni tisti, ki hodijo upočasnjenega koraka, brez telefona v rokah, v družbi, s katero se pogovarjajo in ne le izgovarjajo izumetničene besede, namenjene vsemu svetu, gre za intimo in navezanost, ki je Američani ne premorejo. Celo v številnih parkih, ki so lepi in zeleni in pravi botanični vrtovi, saj je videti, da so se prav potrudili na te male zaplate zelenja posaditi raznorazno drevje in cvetje, tudi táko, ki ga v naravi nikjer ne zaslediš, je druga skrajnost - ljudje, ki sredi neznosne vročine trpinčijo telo z nesmiselnimi napori. Modna revija v športni opravi, revija najnovejših glasbenih pripomočkov, utekočinjena doza zdravja in vseh mogočih naravnih/bio/organskih in kar je še teh oznak. Boli te, ko jih gledaš. Obenem gre za mesto, ki je bogato z vsem mogočim in zaradi teh reči človeka vleče tja - muzikali (ogledala sem si Chicago), East Village in West Village, prva alternativna, druga visoko modna, Magnolia Bakery z najboljšimi cupcake-i na svetu, podobe ulic in ljudi, ki same skačejo v fotografski objektiv, … Vse ostalo dobimo že doma.
 








Slik je veeeeeeeliiiiko, to je le naključni nabor.


  

03 maj 2012

Pred nevihto

. . . . . . . . . . . . . . . .

 

Medena svetloba se razliva povsod naokoli, napolnila je hišo, prekrila travnike, se spustila na ovčje kožuščke in pobožala zaspane pasje oči. Prelepi pozno aprilski in zgodnje majski dnevi se vrstijo. T. se potepa, jaz uživam v svoji družbi in družbi obiskovalcev, ki jih pot zanese v najino svetišče. Srce kipi od polnosti, radosti in življenja, ko opazujem naravo v gibanju – kako se regratove lučke ob močnejšem vetru razpihajo v ozračje in se potem kot snežinke mehko vrnejo na zelene preproge, kako je mak pohitel pordečiti travnike, kako je Robida iz dneva v dan bolj debela, otročka pa od nikoder… Mali Regrat je nagajiv in mislim, da bi mu družba še enega smrkavca ali smrkolinke prav dobro dela, tudi zato, da bo prenehal s traparijami, ki se mu znenada porodijo v njegovi lepi glavi in jih potem udejani z divjim skakanjem, kot bi bil na trampolinu, dokler nečesa ne podre, prevrne ali uniči. Lubica. :)