29 oktober 2010

O dnevu, ki gre h koncu

. . . . . . . . . . . . . . . .


Po utrudljivem tednu končno čas za malo počitka. Utrujenost je prijetna, ker sem bila čebela ("kdor ne dela, ni čebela":)). Daleč na jugu je bilo poslavljanje bolj delovno kot vseh osemnajst mesecev projekta, ampak, če te doma pričaka ♥ in če ugotoviš, da je bil tisti članek, ki ni in ni hotel v pravo obliko in obseg, objavljen prav na dan povratka, potem sem lahko le važička. Velikanska. Nov korak v smeri večjega projekta.

Jutri bo že drugače, saj bova spet delovna. Vikendi so namenjeni hiški in čeprav naporno, je to veliko manj utrudljivo. Tesala bova ladijski pod na galeriji, kjer bo nekega dne (ni več tako daleč - jupi!) najina spalnica. To bo luštno (hkrati težko, ker hrast ni ravno mušja kategorija)!

Že vrsto let skozi okna naše službe gledam fasado hiše čez ulico, kjer se barva lušči z veliko srčnosti. Preden tudi ta pride na vrsto za obnovo (na Mestnem trgu je med zadnjimi, ki ohranja stara oblačila), je prav, da se arhivira za vedno. Naj vam v moji letošnji stoti objavi začara srčen vikend.


21 oktober 2010

Razkošje v srcu

. . . . . . . . . . . . . . . .


Zakaj si želimo, kar si želimo? Zato, ker tega nimamo? Ker to potrebujemo? Ker nas bo tisto nekaj osrečilo? Ker to na vsak način hočemo? Ker, ker, ker……………..? Ker hrepenimo po nečem, kar bo tudi prek tega, kar si želimo, ostalo enako nedosegljivo? Oh, ta večna potovanja v čudežno deželo, ki ji ni videti meja! Te dni spet lovim lasten odsev v ogledalu. Obveznosti me trgajo na vse strani, vse, kar si želim, pa je, da bi mirno delala svoje delo. Za povrh pa, da bi bila suha. Taka, da bi vse skupaj malce opletalo okoli mene. In bi si nadela sloje raznoraznih oblačil, v čebula stilu, barvasto in frfotavo, razmršenih las in s pikastim sedežem na mojem črnem pedalinu. Pa s štirinožko bi se zapodila po zlatorumenorjavem jesenskem razkošju. Je res preveč? Najbrž mi za kaj takega ni treba biti suha, a zdaj si pač to želim. In pika. Ampak, hmmmm, najbrž tole ne bo šlo brez čarobne paličice (ki je nimam), še posebej, če vam zaupam, da sem se ravnokar najedla belih tartufov s praženimi mandlji… ? Šc, šc, šc. Ali, kot bi rekel J. Ž.: "Debela rit, pojdi se solit'!" :) Ne, saj vem, da je življenje več kot telih nekaj oblin, ampak želim si pa vendarle lahko, kajne?

15 oktober 2010

Minljivost

. . . . . . . . . . . . . . . .

Je resničnost to, kar nas obdaja, ali tudi vse tisto, kar je bilo in se je izgubilo na poti v večnost? Še do nedavna, natančneje do prejšnjega petka, je mojo pot do avta vsakokrat označevala tudi hiša na Karunovi, tam v križišču s Trnovsko ulico. Grda, stara, propadajoča, nevarno nagibajoča se in pol zastirajoča pogled na sicer ravno cesto. Nekako nerodna je stala tam med bloki in nasproti Plečnikove hiše, tečna in nevarna, ampak vendarle trmasta in nepremakljiva. Kot da bi bila tam že od vekomaj. In da bo za vekomaj tam ostala. Morda jo bo kdo prenovil, morda bodo vsi strešniki počasi zdrseli na cesto in se razbili, tisto leseno polkno se bo odtrgalo s tečajev,… Tako sem razmišljala, ko sem hitela mimo nje. Čudna hiška. Prejšnji teden pa se je ta trdnost zamajala. Bager z velikansko podiralko jo je bum-bum-bum zravnal s tlemi in ostalo je nekaj kamenja, veliko prahu, oranžnih zidakov in … zbrisan spomin. In vendar je bilo videti, da je še maloprej stala tam, vsa mogočna, čeprav rakasta. Danes sem šla spet tam mimo in če ne bi vedela in videla, kar sem ravnokar opisala, bi mislila, da je že od nekdaj tako, kot je zdaj. Park z nastajajočim pločnikom in pripravljen na novo zaplato asfalta, ki bo vedno preozko cestišče končno tudi v tem delu razširil na širino ostalega cestišča. Park?!?! Lep, majhen, s potencialom in upanjem, da tam tudi ostane. Malo tudi zato, da se pokloni spominu prejšnje "stanovalke", največ pa zato, ker prostor tam okoli končno diha. S polnimi pljuči. Vseeno me navdaja neka žalost ob misli na to spremembo – še včeraj je bilo videti, da bo tam za vedno, danes pa se sprašujem, če ni bil vse zgolj privid…?


13 oktober 2010

Čisto tiho se prikradem v ...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tu notri je prijetno. Zaganjam se v zadevo, ne da bi se kamorkoli premaknila. Ne, ni težka, sploh ne zahtevna, le nekako nisva kompatibilni in bežim pred njo. A jo bom danes končala, ker je vse stvar odločitve (in ker je čas, da jo danes končam, ker bi jutri rada počela vse kaj drugega). Nohte imam še vedno črne od nedeljske trgatve, na srečo pa v glavi nič več škržatov, ki so tisto sobotno noč peli v ledeno mrzli ljubljanski noči. NC je tudi moja dolgoletna ljubezen. Ko sem ga prvič v živo poslušala v Budimpešti leta 1996, so se mi ulile solze že ob prvih zvokih glasbil, saj je bilo tako nepojmljivo, da bo oboževani čez hip dejansko v istem prostoru in le tistih nekaj metrov proč stran od mene. Nato leta 2001 v Ljubljani in zdaj ponovno s podivjanimi Grinderman. Energija, ki je najbrž premaknile vse planete našega osončja. Ozvočenje je zdržalo, moja glava pa se je v horizontali še dolgo počutila kot sredi vročega julija v gozdu borovcev. NC je veličasten. Kadar rjove ali prepeva. V vsem je moč, ki premika iz osi. Zato, za pomiritev, podoba, ki je čisto nasprotje.


08 oktober 2010

Pikasto

. . . . . . . . . . . . . . . .


Zebe me. Brrrrrr. S štirinožko se stiskava pod toplo odejo, a nekako, kljub njenemu toplemu teleščku, še vedno čutim ledenost v prstih na nogah. Ne morem se pogreti. Ampak sonček, ki naju vabi na sprehod po šelestečem listju, je po dolgotrajni sivini vendarle tako vabljiv, da bodo nogavice morale opraviti svoje. Me je pa topleje ogrelo današnje prevzetje pošiljke. Hvala, čudodelka. Tudi za presenečenje.




07 oktober 2010

Pleksi radosti

. . . . . . . . . . . . . . . .


Čas za lepotičke. Oh, kakšna afna sem! Ampak se ne morem, ne znam, nočem! upreti lepemu. In kupim, čeprav potem morda le občudujem. In sem srečna. Naj zveni plehko, naj zveni obrabljeno, kaj mi mar. V tej turobni sivini in vlagi, ki počasi rojeva plesen v Afrike puščavi, je treba na nek način stanje duha dvigniti na raven, ki ohranja lahkoten korak in te skoz in skoz prepoji s hrepenenjem, z ljubeznijo, morda enako tisti, ki jo je nekoč povzročalo tisto pismo v šatulji...




04 oktober 2010

Dan se prikloni

. . . . . . . . . . . . . . . .

Dragocene stvari imajo obliko srca. Bo kar držalo. "Srce" naj bo tisto ljubljeno, veselo, lenobno, igrivo, lepo. Kljub jutranjemu iskanju parkirišča (pozabila sem, da je bil danes prvi dan novega študentskega leta), je jutro postreglo s toliko lepega (sprehod ob Ljubljanici, še topla mlečna makovka, kostanji v varnem zavetju bodičastih ježkov, pozabljen stol...), da je bil prijeten dan zagotovljen. Kljub dežju, ki se je napovedoval že od ranega jutra. In veliki nestorilnosti, ki bi me sicer katerikoli drug dan še vedno slabovestila. A če te popoldne čaka prijetno druženje z dvema iskrivima osebama, čokoladna dobrota, šumeče darilo in lepotičke, ki se še skrivajo v svojih škatlicah, potem res ne sme biti prostora za lovljenje oblakov, ki jih je veter že zdavnaj odpihnil daleč stran. Kdo so lepotičke, naj še en malček ostane skrivnost.