25 januar 2015

"Every achievement is worthless, ...

. . . . . . . . . . . . . . . .

... unless it is a link in the chain of development."
E. M. F.

Življenje spreminjam v mozaik individualnih zgodb, morda tudi zgodb o uspehu, mozaik pa nikoli ne postane podoba, ki bi sama zase karkoli predstavljala. Morda to počnem zavestno, četudi moja zavest trdi, da si želi vse kaj drugega. Lažem sebi ali resničnost dojemam kot lažno? Prepričana sem bila, da delujem usmerjeno ... In vendar ni želenega rezultata. Ateistično verujem in tečem po labirintu neskončno veliko vmesnih postaj, cilj pa se vse bolj oddaljuje. "Pa si to res želite?" me je vprašala. Pest sem stisnila, sicer bi klofuta spraševalko močno zabolela.

09 januar 2015

Moja polomija leta 2014

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ni veliko ljudi, ki jih občudujem. Kar ne pomeni, da je malo takih, ki jih imam rada. Ali spoštujem. Cenim. Ampak občudujem le redke. Med njimi so ljudje, ki so mi "blizu", a so fizično daleč stran od mene. So toliko moji, kot so tvoji, vaši. No, v resnici so svoji, zagotovo pa samosvoji. Med njimi sta Miljenko Jergović in Marina Abramović. Te dni sem razmišljala, da tule nisem nikoli zapisala avgustovske londonske dogodivščine. Danes zjutraj sem se jo namenila napisati kot največji fail leta 2014. Kakor se rado zgodi, se stvari zapletejo, zato da se spet postavijo na svoje mesto, zlasti pa ugotoviš, da je vse nekako čudežno prepleteno. Sinoči sem končala z branjem Jergovićeve knjige "Oče", zato sem danes pri zajtrku malce po spletu vohljala kaj počne. Naletim na njegovo spletno stran in na veliko presenečenje na tale zapis o Marini Abramović. On, ki mi je tako ljub, prav tako občuduje njo, ki sem se jo avgusta 2014 namenila srečati na njenem performansu 512 ur. Vau!

Bila sem tam:

Na sončno avgustovsko jutro sva se z bratom napotila proti galeriji Serpentine v londonskem parku. Na najino srečo sva bila tam dovolj zgodaj, da se še niso ustvarile kilometrske vrste. Vstop je bil prost, v galeriji pa si lahko ostal poljubno dolgo. Ta "poljubnost" je pomenila, da so se za naslednjo skupino obiskovalcev vrata galerije odprla šele, ko jo je določeno število obiskovalcev zapustilo. Ni trajalo dolgo in že sva bila na vrsti. Stvari si moral pustiti v garderobi, pred vstopom pa bil opozorjen, da moraš biti tiho in si natakniti slušalke. Kratek opis:


Postal si del performansa.

Vznemirjujoče pričakovanje neslutenega in zlasti trenutek, ko jo bom ugledala. Priložnost življenja približati se tej ikoni našega časa. Ampak … Kmalu je pome prišla ena od pomočnic, me odvedla do nekega piedestala, me postavila tja gor in mi nakazala, naj zamižim. In sem. Zamižala. Še prej sem videla, da je bil brat v podobnem položaju. Potem je bila tema. In tišina. Zgolj slutnja premikov pred zaprtimi očmi. Pet, deset, petnajst minut, pol ure sem tako stala. Potem sem odprla oči. Brata nikjer, vse polno neznancev okoli mene, Marine nikjer. Pomaknila sem se v sosednji prostor, kjer me je čakala nova izkušnja, ki je znova terjala temo, tokrat zavezanih oči. V tretjem prostoru je bilo gledanje dovoljeno. Marine nikjer. Brata nikjer. Odločim se, da imam umetnosti dovolj in grem ven. Vzamem svoje stvari, stopim v predprostor, kjer me napade neka televizijska ekipa in prosi za intervju, ki ga odklonim, počasi se napotim proti izhodu, še prej napišem svoje vtise na za to namenjen prostor. Zunaj me čaka brat. Ki pove, da je srečal Marino. Da je Marina stala pred mano, ko sem miže okušala neznane razsežnosti tišine in teme, da ga je prijela za roke in popeljala po galeriji.

Nauk: kdor deluje v skladu s pravili, zamudi življenjsko priložnost. Moj brat je goljufal in je srečal legendo. No, tudi sama sem jo, a videla je nisem. Fiasko. Popoln. Sem pa danes odkrila, da so moji vtisi javno dostopni.

Kr neki.


01 januar 2015

Dickens se moti*

. . . . . . . . . . . . . . . .


Še eno leto smo odkljukali. Precej grenkobe me veže nanj, čeprav je bilo tudi veliko razlogov za srečne trenutke. Kar me žalosti, je dejstvo, da leta minevajo, se izgubljajo neznanokam in čeprav naj bi bilo z leti vse lažje, razumljivejše in mirnejše, se zdi, da so leta, ki jih je zaznamoval nabor teh občutenj in stanj, minila že v nekem drugem življenju neki drugi meni. Če naj bi rasli, se osebnostno bogatili in brusili grobe nedodelane dele samih sebe, se mi vse bolj zdi, da me čas, ki mineva, oblikuje v vse bolj brezoblično gmoto. Vse manj je mene, vse manj sem podobna sebi. In vendar sem tole tukaj jaz. Pozabljam se imeti rada, ob neumnostih in brezčutnostih ne znam brzdati čustev, po vseh pričakovanjih in hrepenenjih pa me je dokončno zapustilo tudi upanje. Trideset, štirideset let grajenja, zato da potem obupamo ...? "Kaj bi oceanu dodajala solze?" bi rekla N. M.  

Naj leto preseneti. 

-------------------
* "I have been bent and broken, but — I hope — into a better shape." (C. D.)