31 december 2011

Življenje je zvitorepka

. . . . . . . . . . . . . . . .


"Življenje vsakega človeka je sestavljeno iz več življenj, ki si med seboj niso podobna. Lepega dne na vaša vrata potrka usoda in vam poda roko. Pustite se ji voditi: gre za edino priložnost v življenju, ko vam je usoda pripravljena nakloniti pozornost. Ponovila se ne bo nikoli več. Vse preveč je ljudi, ki so pozabili že sámo pomisel na svobodo in zato odklanjajo povabilo. Podobni so v stekleni bokal ujetim žuželkam: preklinjajo svoj položaj, se grizejo med seboj, ne storijo pa ničesar, da bi se rešili jetništva. Tudi če jim ponudite drug bokal ali celo izhod v prostost, bodo ponudbo zavrnili. Stara navada jih že od otroštva drži v železni srajci."
(P. B.)

Da bi življenju znali podati roko in da bi želje resničnost postale!
Srečno vsem.



29 december 2011

To ni verska nestrpnost

. . . . . . . . . . . . . . . .


Debele snežinke letijo v mrzlo noč. Osrečujejo in žalostijo. H koncu gre leto, a zdi se mi, da mi je nekdo ukradel posvečenost tega minevanja. Zdi se, da se je tudi tod okoli naselila misel, da je 24./25. december čas veselja in čarobnosti, 31. december pa le še en listek, ki odfrči s koledarja. Pa ni tako! 31. december je znanilec novega štetja, takrat nastopi belina, ki dopušča nemogoče, ki tke nove sanje in hrepenenju doda novo vrednost. 24./25. sta intima, ki naj to ostane, tradicija, ki jo negujemo, čas druženja in toplih misli, a konec in začetek pripadata nekomu, nečemu drugemu. Tako!


("Zvezde so vaše.")

22 december 2011

Hiška in pritikline

. . . . . . . . . . . . . . . .


Hmmm, kaj nam še ostane? Hiška čez cesto in kozolec. Hiška čez cesto je najin "kevder" (spodaj) in T.-jevo pribežališče (zgoraj), kjer si je omislil prostor za orodje in druženje s fanti. Hiški smo v celoti naredili novo ostrešje in streho. Še prej smo zalili betonski vezni obroč, da se stene te kamnite stoletnice ne bodo razletele vsaka na svojo stran. Streha je izolirana, T. je naredil luštni okenci in vrata, zaradi precej nagnjene strehe pa spominja na alpsko poskočnico. Notranjost spodnjega dela sva očistila in prešpricala z apnom, T. je iz starega masivnega lesa naredi police za ozimnico, stare omare iz hiše sva ohranila in je v njih nekaj orodja, tu pa imava tudi samokolnice, lopate, grablje, vile, gradbeni material, ... Je kar velik prostor, ki je poleti prijetno hladen. Zgornji prostor je obit s smrekovimi deskami in tudi kar prostoren. Zunanje stene bova uredila to prihajajočo pomlad. Zapolnila bova največje luknje med kamenjem, vstavila kakšnega manjkajočega, potem pa najbrž tudi prešpricala z apnom, da jo bova tako kar najbolje zaščitila pred vremenskimi vplivi. Na koncu bo T. naredil še zunanje stopnice v zgornji prostor, saj je zdaj do tja treba preplezati manjši Triglav (seveda pretiravam) oziroma obhoditi hiško.


Kozolec (toplar) je prvotno stal čisto ob cesti in bil v precej slabem stanju. Ob cesti je bil ves čas na udaru mimoidočih vozil, zato je bila prva odločitev, da ga prestavimo stran od ceste, malo bolj proti dolini. Ker gre za precejšnjo zver, je bilo treba podvig natančno domisliti. Najprej smo sneli strešnike in kar je bilo nametanega na zgornjem nadstropju. Vse polomljene deske smo zmetali na kup, obenem pa odstranili tudi neke vrste drvarnico, ki je bila prislonjena na eno stran kozolca. V konstrukciji so torej ostali nosilni tramovi, ostrešje in rante (palice, ki skozi nosilne drogove tvorijo "obešalnike" za seno/slamo). T. je naredil šest novih temeljev za vsak nosilni tram, potem pa smo z dvigalko za dvigovanje tovornjakov počasi kozolec dvignili in vseh šest tramov, enega za drugim (v hitrem sosledju bi to lahko pomenilo tudi tri hkrati), premaknili na nove temelje. Predstavljajte si velikansko šestnogo mravljo, ki lahko dvigne le eno nogo hkrati. Ko je bil premaknjen na novo mesto, smo popravili ostrešje in naredili novo streho. Obe stranici strehe smo obili z deskami, na eni strani naredili celo balkonček. V vrhnjem delu trikotnikov smo izrezali srce (malo cukra mora biti). Ker je v naših krajih doma veter in ko zapiha, je vse prej kot prijetno, smo na spodnji strani kozolca do polovice višine nabili hrastove deske (vidno na včerajšnji sliki št. 6). Brrrrr. Na južni strani kozolca smo naredili novo drvarnico in jo napolnili za celotno zimo. Pod kozolcem smo pospravili, T. je dal na varno najlepše kose lesa, prostora pa je dovolj za moj avtoček, čeprav bova prostor raje uporabila za druženja.


Še o beli fasadi. Moje srce je krvavelo in resno pokalo, ko je T. uresničil namen prekriti tisto čudovito zemeljsko oranžno čarobnost. Bilo je nujno. Kljub večplastnemu nanosu zemeljske mešanice, sva rekla, da bova opazovala, kako se bo fasada obnašala čez zimo. Lanska zima je bila huda, mrzzzzla in precej snežena. Ko je snega napadlo toliko, da se je usedel tudi na fasado, je prišel mraz, kar je povzročilo, da je vse skupaj zmrznilo. Ravno zmrzal/zmrznjenost je kriva in vzrok za srčne bolečine. Ko se je otoplilo, je skupaj s snegom odpadla tudi vrhnja plast zemlje. Najbrž bi se dogajalo podobno še naprej, zato je T. takojci vse skupaj zaščitil z deskami, ko pa je prišla pomlad, je T. ocenil, da obstaja nevarnost, da bi po nekajkratnem opisanem procesu, najbrž lahko odpadlo oziroma se namočilo toliko plasti fasade, da bi lahko ogrozila slamo. Če bi se slama namočila, bi to pomenilo, da bi neizbežno lahko vse skupaj zgnilo, česar pa nočeva. Torej je T. odločil, da bo apno rešitev (jaz pa sem trmarila, da sem pripravljena vsako leto še enkrat napacati novo plast zemlje, da bi fasada le ostala, kakršna je bila). Letos poleti je z apnom prešprical celotno fasado.


Fasada je oblikovno ostala enaka (bunkasta, neravna in z zaokroženimi robovi hiše), ni pa več posebna, saj je v vsej tej belini videti kot le še ena hiška. Po začetni bolečini, za katero sem mislila, da ne bo nikoli izginila in po ureditvi okolice, je vse skupaj začelo postajati prijaznejše in skupaj s tem navajenost na drugačen videz. Zdaj beline več niti ne opazim.


21 december 2011

Hiška - zunaj

. . . . . . . . . . . . . . . .

Dobrodošli v prvo zimsko jutro. Mečkam s tole hiško, a ne namerno. Vse me prehiteva, vse čaka, nič ni narejeno, vse bi moralo biti že storjeno. Večna zmeda, torej nič novega.

Ko začneš "blok" objav v zvezi z gradnjo hiše, nujno filtriraš bolj od manj pomembnega, bolj od manj zanimivega, manj od bolj tehničnega. Lahko bi razpredala še in še, pa najbrž še ne bi vsega povedala. A eno je neizpodbitno: če in ko delaš hišo sam, na koncu veš in znaš veliko. T. je pravi mojster, jaz sem vajenec, ki mu delo ne smrdi. Težko si je predstavljati kaj vse sem v preteklih letih počela, koliko vikendov sem namesto branja knjig, potepanja naokoli, uživanja v samosti in še čem, kar rada počnem, prenašala ta ali oni gradbeni material, kopala, lopatala, zabijala, čistila, prenašala, mazala, izdirala, se potila, se jezila, bila globoko žalostna, ko je šlo kaj narobe in je bilo videti vse črno, težila, trpela, se radostila, ko je bilo kaj točno tako, kot sem si zamislila. Sem tečen, vztrajen, natančen, težko kdaj čisto zares popolnoma zadovoljen človek. Moja sreča so trenutki vznesene radosti, moja žalost je globoka kot luknja, kjer zemlja brbota, preden se dvigne skozi vulkan na površje. Z mano ni lahko, vem. A tudi kadar sem najbolj nemogoča, sem zato, da bi tisto na koncu bilo všeč in dobro za vse. In najpogosteje je. Tudi zgodba te hiške je odraz vsega navedenega. Zato je najina hiška zares NAJINA, pri čemer gre zahvala mnogim, brez katerih ne bi šlo. A tu je, v njej živiva in v njej bova vesela vsakogar, ki bi ga karkoli v zvezi s čimerkoli zanimalo. Torej, če umanjka kakšen bistven podatek, ki ga nisem ali ne bom navedla ali opisala, pišite, pridite.

Najprej dimnik, ki je bil v prejšnji objavi viden zgolj od zunaj. Gre za okroglo cev, ki se nekje v višini štirih metrov spremeni v kvader. V streho smo zažagali kvadrat, da je to čudo lahko pokukalo v nebo, okoli in okoli izolirali in temeljito zatesnili. Ker dimnik od tal do višine približno treh metrov ni izoliran, deluje tudi kot grelec prostora, obenem pa kot preteča nevarnost vsem, ki tega dejstva ne vedo. Nanj se torej NE naslanjamo. :)


Glede greznice sva se odločila za triprekatno, kjer skozi tretji prekat v zemljo steče skoraj povsem čista voda, za kar poskrbijo mikroorganizmi. Na pomlad bo T. ob njej naredil manjši ribnik z ločjem, pod greznico pa imava že zdaj posajene štiri beke, ki lepo rastejo, saj ilovnata zemlja ugodno vpliva na njihovo počutje. Ko bodo štrleče in težko obvladljive, jih bova porezala, skuhala, olupila in iz njih naredila kakšen koš ali cekar ali kaj podobnega. Greznico je T. glaziral z mešanico cementa in finega presejanega peska ("moka"). Ko sva urejala okolico, sva tudi po greznici posula okrogel savski kamen, tako da je zdaj nekakšen podaljšek terase.





Terasa je dejansko podaljšek notranjosti. Prepričana sem, da bo (razen pozimi) najin najljubši prostor. Njene mere so približno 3 x 8 metrov, nekako od hiše do škarpe. Najprej sva tla dodatno utrdila s staro betonsko strešino, potem po dolgem položila lesene plohe, pravokotno čez njih pa sva postavila hrastove (5 cm) deske, ki sva jih pribila na pod njih položene plohe, tako da je konstrukcija stabilna. Med hrastovimi deskami in hišo je približno polmetrski pas okroglega savskega kamenja (razen pri obojih vratih, ki vodijo na teraso (iz kuhinje in kopalnice), kjer se deske začnejo takoj pod robom), med hrastovimi deskami in škarpo pa približno enak dvajsetcentrimetrski rob. Okoli in okoli hiše imava pas tega kamenja, povsod drugod je travnik. Za prehod iz hiše na teraso oziroma travnika sva pri vseh treh vratih (vhodna + iz kuhinje in kopalnice) naredila kamnito "preprogo", ki se zlije s kamnitim pasom okoli hiše.




Zakaj je hiška (če niste opazili) bela, kaj smo storili s hiško čez cesto in kozolcem, pa jutri.

17 december 2011

Hiška dobi prepotrebno

. . . . . . . . . . . . . . . .

Preden napišem nekaj malega o v naslovu napovedanem, naj povem, da je današnje jutro pravljično. Zunaj je prelepa belina, ki je v skoraj desetcentimetrskem plašču objela naše hribčke. Drevje se bori s težo, sosednje male živali pa že rišejo križišča. Tako lepo, da bi si postavil stol pred okno in se ves dan razvajal...

Naj se povrnem k objavi. Ko je hiška imela streho in fasado in še preden je bil čas za končna dela (npr. ravnanje in beljenje sten, brušenje in mazanje ta), je bilo treba zapreti odprtine. Želela sva si olivno zelena hrastova okna in vrata, ta barva je ne le moja najljubša, ampak bi se tako lepo ujela z barvo fasade in okolico. No, hitro so nama razblinili sanje. Hrasta se ne barva, zato se ga dobi le v naravnih odtenkih. In sva izbrala en driskast odtenek, ki je zdaj, v končni obliki hiše, lep, a ob vgradnji je bil boleče neoliven. Vsa okna in vrata imajo prave "križe", torej ne nalepljenih, kjer gre za eno steklo in na njem nalepljen križ, ampak za štiri stekla, ki so razmejena s križem (pri vratih je stekel šest, razen pri vhodnih štiri). Hiški dajo podobo ljubke, stare hiške, točno tisto, kar sva želela. Tesnijo odlično, tako zvočno kot toplotno.

Da bi bilo v hiši toplo (da imava talno gretje, sem napisala v objavi, kjer sem pisala o tleh, torej že veste, a to bova uporabila le v skrajnih primerih – če bi bilo resnično mraz ali če bi bila nekaj dni zapored odsotna), sva kupila samostoječi litoželezni kamin, a ker hiša še ni imela dimnika (kar pozornemu opazovalcu poprej objavljenih slik zagotovo ni ušlo), kamin pa naj bi stal sredi hiše, sva se odločila za inox dimnik. Morda na prvi pogled deluje moteče, a potem pozabiš nanj in se lepo zlije z ostalimi inox izdelki. Malo vesoljski vsekakor je, a toplota, ki jo oddaja tudi sam (poleg kamina), je čudovito božajoča, zlasti v teh dneh (ne dvomim, da se bova z njo pockrljala tudi v drugih letnih obdobjih).


In še jagoda na smetano. Še ena v nizu sodelovanja z naravo. Imava lesene žlebove. T. je šel s prijaznim sosedom Albinom v njegov gozd, kjer sta izbrala dve vitki smreki kapnici (posebna vrsta smreke, ki ostane vitko ozka in zraste visoko v nebo, zato je primerna za žleb), ju podrla in pripeljala do hiše. Tu ju je T. ogolil, z M. sta izdolbla ustrezne kanale, na koncu pa sta še vse lepo zgladila (pomagal P.). T. je priskrbel še macesnove kljuke (gre za macesnove veje, ki so v delu, kjer se stikajo z deblom, izrazito močne, zato so primerne za "nošenje" težkih bremen), ki so pomagale k namestitvi žleba "v delovanje".





Imate dovolj gradbenih del? Ali pa bi radi slišali še kaj o triprekatni greznici, hrastovi terasi, prenovi hiške čez cesto in premikanju kozolca? Morda je čas za premik v sedanjost? Vas zanima, kako je hiška videti danes? Od zunaj in zlasti znotraj?


14 december 2011

Hiška dobi obleko

. . . . . . . . . . . . . . . .


T. si je zamislil, da bo imela hiška, namesto klasične fasade, malce drugačno obleko. Naravno. Nedaleč stran od hiše so zapori, ki v okviru samooskrbe in upravljanja s precejšnjimi rodovitnimi površinami skrbijo tudi za pšenična in ajdova polja. Videti so neskončna in strašno lepa. Ko so želi pšenico, je ajda ravno cvetela in ko so balirali slamo za naju, sem se hladila v senci lepega hrastovega drevoreda s pogledom na brezkrajno polje cvetoče ajde. Ker je T. želel biti poleg in ne le naročnik slamnatih bal, sva se skupaj s še nekaj prijatelji odpravila na "teren". Baliranje je zanimivo ne le otrokom, ampak tudi odraslim. Čarobno opravilo. Traktor s prikolico z nečim čudnim (balirka) se zapodi na polje in iz njegove riti začnejo skakati kvadri zbite slame. Skoraj petsto takih kvadrov smo z dvema traktorjema dolgih prikolic po najbolj stranskih cesticah našega območja prepeljali do hiše in bale zložili v hišo in pod kozolec. To je bil material, sledila je priprava hiške, ki bo to obleko lahko nataknila nase. S T. sva opažila ("zafršolala") polico okoli in okoli hiše, širine 30 cm. Nastala je betonska polica, povsem enako široka kot bala. Nato smo kar nekaj vikendov in mesecev zapored vsako balo v posebej zato narejeni stiskalnici stisnili, da bi preprečili pogrezanje, ko bi enkrat bila že naložena ob stene hiše, ter jih polagali eno poleg druge in eno vrh druge (z zamikom). Vsaka bala je povezana v stene hiše, na določeno razdaljo pa je z vrha navzdol proti polici potisnjena tudi železna palica, ki je prav tako povezana (vpeta) v stene hiše, zato da ni vse skupaj prostostoječe, ker bi sicer kljub polici lahko padlo proč (odstopilo).






Ko so bile vse bale lično zložene ob vse štiri stene hiše, je ena skupina ljudi začela nanašati "zemljo" (mešanica gline + ilovica + droben pesek + natrgana slama + voda), druga pa je naredila lesene okvirje za vse okenske odprtine in odprtine za vrata (skelet). Prvo opravilo je zelo terapevtsko in zahteva precejšnjo moč v rokah, a je obenem tudi strašansko zabavno, ker gre v resnici za packanje. Drugo opravilo terja natančnost. Ko so bile vse bale ometane, smo pustili, da se omet posuši, nato pa vajo ponovili še tri- ali štirikrat. Namreč, po vsakem sušenju se pojavijo razpoke (enako, kot je videti presušena zemlja), vsak naslednji nanos pa te razpoke zapolni, dokler na koncu niso čim manjše.






Vmes med bale smo nasuli apno in strup proti glodalcem, čeprav je balirana slama tako močno zbita, da v njej skorajda ni kisika in če ni kisika, tudi življenje ni mogoče. To je hkrati tudi pojasnilo vsem tistim, ki se sprašujete o požarni varnosti tovrstne fasade. Najina bi zagorela veliko pozneje kot katerakoli druga, tako da pri pridobitvi gradbenega dovoljenja to sploh ni bilo vprašljivo.






Bilo je naporno in zabavno obenem. Nikoli pozneje se ni zbralo toliko ljudi, kot se jih je ravno takrat, ko sva delala fasado. Da o firbcih in vseh poličih vina, ki so jih radovedneži nosili na obisk, mi pa pridno praznili, sploh ne govorim... :)


09 december 2011

Hiška - streha in zidovi niso dovolj

. . . . . . . . . . . . . . . .

Ko hiša stoji, se delo šele začne. Zidovi so, streha je, vse, kar je pomembno za življenje v taki stavbi, pa šele mora biti narejeno. Tisto mrzlo zimo smo odprtine prelepili z debelimi polivinili, da bi vsaj malo ublažili neusmiljeni veter, ki rad brije po hribovitem predelu. V hiši smo se lotili vodovodne in električne napeljave. Ko sta bili narejeni, smo tla izolirali (hidro in toplotno) ter čez vse to zlili novo plast betona. Po vrhu je mestoma napeljano električno talno gretje, ki se položi na vse opisano.


V hiši je moč uporabljati deževnico in vodo iz vodovoda, zato sva zunaj skopala jamo in vanjo položila hidrofor, s pomočjo katerega po želji menjava uporabo. Dejansko iz vodovoda uporabljava vodo v kuhinji, vsepovsod drugod pa se trudiva uporabljati deževnico. Zunaj pred hišo imava namreč "štirno", ki jo je T. spraznil, očistil, nanovo glaziral in vsebuje do 8 m3 vode. Štirna je od zunaj obložena s starim bobrovcem, voda iz žlebov pa se najprej očisti skozi štor, potem pa še skozi okroglo savsko kamenje in tako naravno filtrirana steče v štirno. S T.-jem sva pod ljubljanskim hribom nabrala podarjeni star bobrovec, glede na to, da na Mestnem trgu pridno prenavljajo hiše, pa sva si izborila tudi nekaj stare kritine pri prijaznih delavcih, ki so sicer imeli za nalogo, da vse skupaj z vrha stavbe po ceveh zmečejo v zabojnik. Nato je T. našel še enega prijaznega gospoda v Planini, ki je imel nekaj starega bobrovca odveč in sva dobila še dobro prikolico tega čudovitega materiala. V kakšne namene? Za tla. Po tleh sva namreč položila star bobrovec, potem ko sva ga narezala na pravokotne oblike (neenakih velikosti) in vsakega posebej skrtačila s sirkovo krtačo. Polaganje je bilo T.-jevo delo in verjemite, da 60 kvadratnih metrov lahko povzroči precej bolečine v hrbtu, pa še kakšno drugo nadlogo nakoplje, tako da ploščičarja zagotovo ne bova. Najbrž se sprašujete, zakaj star bobrovec? Razlogov je več. Star bobrovec je raven in narejen iz prvovrstne gline, je odličen toplotni akumulator in za povrh sva uresničila najin namen, da bova okolju prijazna. Sploh ni šlo za denar, ker ko sešteješ čas, ki ga porabiš za pripravo in samo polaganje, potem še brušenje in mazanje s čebeljim voskom (zmešan z lanenim oljem), si lahko prepričan, da bi bilo ceneje in hitreje položiti nov material. A midva sva zadovoljna. Ko so bila tla nared, smo se lotili tal na galeriji. Ta so hrastova, tudi premazana z mešanico čebeljega voska in lanenega olja (ves les in ves stari bobrovec v hiši sva premazala s to mešanico, ki lesu da prijetno patino in ga obenem ščiti). T. je potem naredil še čudovite stopnice na galerijo (hrastove), okenska polica na galeriji pa ima ravno tako hrastovo ploščo (ostale okenske police tvori nov bobrovec).




Sledila je izolacija strehe. Obita je z deskami, med deskami na zunanji strani in deskami, ki tvorijo strop na notranji strani, pa je 35 cm izolacije, ki jo v celoti sestavlja (pšenična) slama, z notranje strani pa je na deske prislonjena paronepropustna alu folija. Vsaka streha med strešno kritino in spodnjim delom potrebuje zračno zaporo, zato je ta del odprt in bi moral "dihati", obenem pa ptičkom onemogočiti gnezdenje in uničevanje. T. je z našo pomočjo spletel zaporo iz bek, kar je ena od dveh posebnosti strehe (o drugi, naslednjič). Preden nadaljujem z najpomembnejšim in najbolj posebnim delom hiše (fasada), vas prepuščam nekaj slikam, ki naj zbudijo radovednost (če vas ob vsem tem besedičenju ni že minila).





06 december 2011

Hiška - začetki

. . . . . . . . . . . . . . . .


Pred tremi leti sva sprejela hipno odločitev – kupiva hiško. T. je brkljal po računalniku in iskal, kot tečka "družine" pa sem na koncu odločila. Pri izbiri je bila bistvena cena, kar je, po pregledu ponudbe, pomenilo, da dražji konci naše dežele ne pridejo v poštev (beri: Gorenjska, Primorska). Pogoj je tudi bil, da ni predaleč iz Ljubljane. Približno 50, 60 km, kar je s pomočjo avtocestne povezave obvladljivo, če si v službi v Ljubljani (kar midva sva). Našlo se je precej ugodnih ponudb na Dolenjskem in ker T. prihaja od tam, sva se pametno (pozneje razložim, zakaj je temu tako) odločila, da bo tamkaj stal najin dom. Kupila sva torej hiško z dva tisoč kvadrati zemlje, na kateri sta še mala kamnita hiška in toplar (dvojni kozolec), majhen gozd in dovolj prostora, da sosed ne more kukati v krožnik, pa še hiše nihče ne more postaviti ob bok najini (da bi nama jutri delala senco). Najprej je bil namen hiško obnoviti, a bolj, ko smo rofkali po zidovih ter razkrivali tla in streho, bolj jasno je postajalo, da bi bila obnova metanje denarja v prazno. Tako sva se odločila, da bova zgradila novo hiško, prav takšne velikosti, kot je bila obstoječa. Točno sva vedela, kakšno hiško želiva – material, oblika, velikost, razporeditev prostorov, kakšna streha – tako da sva arhitekte uporabila zgolj zato, ker brez njih postopek pridobitve gradbenega dovoljenja v resnici ni mogoč. Ko je bilo vse pripravljeno, sva zaprosila za gradbeno dovoljenje. Glede na to, da je na zemljišču že stala hiška, je bilo treba pridobiti dovoljenji za rušenje obstoječe in gradnjo nove hiške. Nekoč bi človek zaprosil za gradbeno dovoljenje za gradnjo nadomestnega objekta, a ker je bila zakonodaja vmes spremenjena, moraš dejansko v primeru, kakršen je bil najin, pridobiti dve dovoljenji. Vmes pridejo geodeti, pa soglasja vodovoda in elektra si moraš pridobiti, plačati komunalni prispevek (ta, na najino srečo, za naju ni bil visok, saj je bila vsa infrastruktura že na zemljišču, glede na to, da sva ohranila velikost hiške, pa sva komunalni prispevek plačala zgolj za razliko v celotni kvadraturi med obema hiškama). Še ena pozitivna stran je bila, da je občina, kateri pripada najina vas, v svoje prostorske načrte zapisala, da morajo biti novogradnje od javne ceste odmaknjene šest metrov. Prejšnja hiška je namreč stala skorajda na cesti, kar za življenje ni ravno praktično, pa še fasada je ves čas na udaru. Šest metrov pred hišo omogoča dvorišče, travnik ali karkoli si že zamisliš. Na gradbeno dovoljenje sva čakala pol leta (naša občina je kar hitra). V tem polletnem obdobju na hiši nismo počeli kaj dosti (ker se to ne sme početi), smo pa počasi začeli pripravljati okolico. Tisto mrzlo zimo leta 2008 smo pripravili ves les, ki je bil pozneje uporabljen za ostrešje (izbrali primerno drevje v gozdu, ga podrli, peljali na žago in ga razrezali na želene velikosti in oblike), nakupili gradbeni material, podrli drevje, ki je raslo na nepravih mestih in v nemogočih oblikah ter domislili še zadnje podrobnosti kako, kdaj in kaj bomo delali, ko bo gradbeno dovoljenje izdano. Slednjega smo dočakali vročega poletja 2009 in 8. avgusta je velikanski bager prislonil svoj nos na krhke stene stare hiške.




Podrla se je v gmoto vsega mogočega, kar smo potem pridno razvrstili – dober les na stran (pozneje uporabljen za pohištvo), strohnel in neuporaben les na ogenj, plastika in steklo ločeno na smetišče, stara vhodna vrata pod kozolec (pozneje uporabljena za ogledala in vhodna vrata v hiško čez cesto), strešno kritino smo zložili posebej in jo pozneje uporabili za nasutje in utrditev zemljišča. Čez dva tedna so bili zgrajeni škarpa, temelji in temeljna plošča. Hiška je začela rasti. Kot gradbeni material sva uporabila siporex (ytong). Gradnja z njim je hitra, enostavna in natančna, sam material pa je odlično toplotno izolativen in ima dobro sposobnost reguliranja zračne vlage. Hiška je dobila streho 31. oktobra 2009. Hitro, kajne? Naj se vrnem na izbiro Dolenjske in zakaj je bila to odlična odločitev. T.-jevi sorodniki so vseznalci. Ni je stvari, ki je ne bi znali narediti, ob tem jih odlikujeta pridnost in predanost. Nekateri med njimi se poklicno ukvarjajo z gradbeništvom, drugi to počnejo že od malih nog. Nam, mestnim otrokom, je toliko tega skritega, toliko tega ne znamo, ker je samoumevno, da za vsako popravilo ali opravilo pokličeš mojstra, ki poskrbi, da bo želeno opravljeno. V okoljih, kakršno je Dolenjska, je socialna mreža veliko močnejša in nikoli nikomur ni težko priskočiti na pomoč in nič zahtevati nazaj. Jaz tebi, ti meni in svet je lahko mavričast. (se nadaljuje)