28 januar 2014

Najine živali pozimi

. . . . . . . . . . . . . . . .

Če ste se spraševali, kje in kako so najine živali to zimo - Malina, Ivanka in Miš (ovce) so letos izpustile zimovanje v sosednji vasi in so ostale doma. Čez poletje sva pokosila sosednje travnike in seno znosila na kozolec. Zdaj, ob vsakodnevnem priboljšku ječmena in koruze, uživajo mrvo, vse do prejšnjega tedna, ko je pomlad ukradla zimi njen dragoceni čas, pa so se pasle po svojem kraljestvu. Nikar ne mislite, da jih zebe. Obdale so se v svoj kožuhast oblak, namesto v staji, kjer jim je T. postlal s slamo, pa veselo ležijo sredi zasnežene pokrajine. Na Dolenjskem je te dni zima. Več kot 30 centimetrov snega in zadosti radostnih trenutkov za vaške otroke, ki vsak najmanjši kucelj izkoristijo za sankanje oziroma smučanje. Kokoši in petelin se, za razliko od ovac, zadržujejo tam, kjer ni snega - pod streho, v kurniku ali tam, kjer so že prišle do zemlje ali trave. Petelin začne kikirikati že malo po četrti uri zjutraj, medtem ko ga kure ignorirajo in čvekajo v kurniku tja do sončnega vzhoda. Jajca še vedno nesejo, čeprav, kadar pritisne mraz, tudi ta letijo počasneje. Clei (pes) je kralj v hiši. Imamo pa še eno živalco - malo mucico, ki se je pritepla. Puhasta lepotička, ki pa živi pod kozolcem, dvakrat na dan dobi hrano, vmes, ko sprehajava Cleia, pa gre z nami. Luštna je, a odločeni smo, da hišni prebivalci zaenkrat ostanemo le trije. O stotinah ptičkov, ki se hranijo pri kurah, pa niti ne bom začela...

21 januar 2014

V lastnih očeh

. . . . . . . . . . . . . . . .

Nerada se pustim slikati, še manjkrat se slikam sama (če sploh?). Ne vem, na splošno sem kritična do vseh in tudi do sebe, in še takrat, ko me končno kdo ujame v objektiv, sem nesrečna zaradi tega ali onega, vsekakor pa zaradi celostne podobe, ki jo vidim. Debela, grda, stara, tečna, v najboljšem primeru nefotogenična... Ugotavljam, da mi je žal. Seveda ne, ker sem, kakršna sem, ampak ker se mi je zaradi tega negativnega odnosa do fotografiranja v nepovrat izgubilo deset, petnajst let življenja. Moja podoba minulega časa skorajda ne obstaja. Ja, živimo za danes in jutri, ne živimo od spominov na to, kakšni smo bili videti, ampak so naši spomini povezani s kraji, občutki, okusi, vonji... Vsega tega sta polna moja glava in srce, cela jaz lahko na primer ob določenem vonju prikličem ljudi, slike in hotenja določenega trenutka. Sem kot filmska kamera, ki se nikoli ne ugasne. :) Ampak vseeno me danes preplavlja tak neznosen občutek žalosti za vse izginule podobe lastnega obraza in telesa, mene. Jaz skozi čas v vseh podobah preteklosti, ki jih odvrtim pred očmi, skoraj ne obstaja. Še tistih nekaj podob, ki so bile, sem spretno izbrisala, ker si takrat nisem bila všeč, danes pa, ko gledam nekaj ohranjenih, vendarle ugotavljam, da časovna razdalja omehča grobosti trenutka. Leta sprejemanja sebe kritičnosti obklešejo ostrino. Morda je čas, da se ravnam po naslednji modrosti:

 "In general, I try not to be too critical of myself or of others… So when I’m on the subway, I’ve made it a habit to look at every single woman and find one thing that’s beautiful about her. It’s a good practice, and it’s actually so easy to do. I don’t want to be a critical person, and I don’t want people to look at me in that way, either. Because when you’re being so critical of other people, you ultimately turn that on yourself. It goes full circle." (P. K.) 

12 januar 2014

Znajti se v dreku

. . . . . . . . . . . . . . . .

Med novoletnimi voščilnicami, ki so prispele na moj/najin naslov, je bila najlepša, najbolj izvirna tista, ki jo je poslal G. G. si zasluži več kot le omembo, a za tokrat naj zadostuje podatek, da je odličen oče dveh navihanih fantov. Voščilo je bilo napisano na roko, priložena pa semena bazilike, zato da se moja zgodba lahko začne. Kakšna zgodba, bo jasno, ko boste prebrali celotno voščilo, ki je v resnici šolski spis, opremljen s čudovitimi ilustracijami in oblikovano kot knjižica. Knjiga kot voščilnica.


"Nekoč je v gozdu rastel hrast. Imel je polno želodov. Eden izmed njih sem bil jaz. Nekega dne je zelo pihalo. Komaj sem se držal na veji. Aaaa, padel sem na tla! Eno noč sem skrit pod listjem prespal pod drevesom poleg ostalih bratcev, ki so padli na tla. Naslednjo noč sem v temi zagledal grozljive rdeče oči. O, ne, bil je divji prašič! Upal sem, da nas ne bo zavohal in zagledal. In mogoče celo pojedel. A bilo je že prepozno. Začutil sem smrad prašičjega zadaha. In verjemite mi, ni se dobro končalo! Vse skupaj nas je požrl. Potem se ne spomnim, kaj se je dogajalo, a prebudil sem se v še večjem smradu. V prašičjem dreku. Še sreča, da je začel padati dež, potem sijati sonce. In kmalu sem zrasel v velik  hrast, saj sem dobil veliko gnojila. Sedaj na meni spet rastejo želodi. In ko piha, jih skrijem pod svoje veje…


Obožujem izvirnost, še bolj pa starše, ki znajo vzgajati otroke.