29 december 2010

Pretvarjanja

. . . . . . . . . . . . . . . .



Vsak konec je napoved novega začetka, zato se tudi tega konca veselim. In hkrati me je strah vseh neslutenosti, ki prežijo name. VEM, da bo 2011 posebna, vsaj zaradi dveh reči, o katerih pa več, ko bo pravi čas zanju. Hitim in se spotikam, želim, da se čimprej zgodi, obenem pa kar malo zavlačujem, ker na lepe stvari se vedno splača malce počakati, tako kot se je treba prebiti skozi juho in glavno jed s solato, da bi prišli do cukr trenutka. No, saj vem, da gremo lahko direkt k solati ali pa kar k sladkorju, ampak ko že poskušam razložiti poanto, mi dovolite, da grem po tradicionalni poti dolgočasja. :) Nič se ne zgodi samo od sebe, tako se tudi v prihodnje ne bo. Daljše ko je naprezanje, slajše, a krajše je zmagoslavje. In vendar gre za drobcene trenutke, za tiste one small step..., kjer ni giant leap..., a občutek vsemogočnosti ni nič manj armstrongovski. Obenem si želim, da bi tudi grde misli, ki me vseeno tu in tam popadejo, bile bolšje velikosti, zavist pa merljiva le v dobrem. Majhnost lastnega duha kažem, ko zavidam neumnosti, pomembnosti pa cenim in zgolj zavzdihnem "oh, ko bi tudi jaz lahko tako pela/to znala/to zmogla", obenem pa se zavedam lastnih omejenosti in dejstva, da smo si ljudje zelo zelo različno. Medtem, ko morda meni ne zmanjka besed, se nekomu drugemu beseda vsakokrat zatakne, a ko zapoje, mu prisluhnejo tudi temne gozdne vile, zato tiste moje besede izpuhtijo v same sebe. In četudi moji prsti lahko morda gibko pričarajo nekaj iz česarkoli, to vendarle ni primerljivo s čarobnostmi, ki jih znajo ustvariti tuje roke. Pa se zato nič manj ne cenim in prav tako zato nič bolj ne ljubim drugih. Radosti me, da je svet pisana mešanica mene in vas, vas in mene, in upam, da vmes tudi kdaj trknemo en ob drugega. Če ste suhi ali debeli, lepi ali manj lepi, dobri ali manj dobri, pametni ali manj pametni – vsem sporočam, da vam kaj takega ne bom zavidala, ker gre za reči, ki jih tisto nekaj v vas bodisi presega ali ne. Vse, kar šteje, je lepa misel, dobro dejanje in nasmeh tudi takrat, ko bi najraje kričali bolečino, ki vas duši.

Pretend you're happy when you are blue
It isn't very hard to do
:)


23 december 2010

Iztekanje

. . . . . . . . . . . . . . . .


Prazniki pred vrati, zunaj pa aprilska mokrota brez kančka jingle bells čara. Nekje mora biti konec in še prej začetek in če že tako je, da je za večino to koledarsko naravnano, naj tako bo. Snežna belina in mir, ki se vsaj v času sneženja naseli naokoli, sta odpovedala in s sabo vzela tudi tisto začetno zagnanost, ki jo usmerim v voščilnice in darila, hrane pa itak ne sme zmanjkati, saj taaaaaakooooo rada jem. No, ja, vseeno sem pridno odposlala vsa voščila v širni svet, danes pa pišem še v domače loge, da bodo tja do 31. decembra prišla do naslovnikov. Vsako leto je seznam oseb isti - ne glede na to, koliko ljudi spoznavam, krog tistih, ki so deležni pisane voščilnice, ostaja nespremenjen. Socialna mreža je očitno zasedla nevidne okope nekega časa, ki ga ni več, pa vendar je... Še teden dni desetke in že bodo nehotena upanja in želje risala novih tristopetinšestdeset dni neslutenih priložnosti in možnosti.


21 december 2010

Hkrati

. . . . . . . . . . . . . . . .


Moje naravno stanje je početi več stvari hkrati. Brez težav in ne polovičarsko. A ene stvari nočem in ne bom - brala dveh (ali več) knjig hkrati. Moja ljubezen do knjig vam najbrž štrli že iz vsake pore, ker neprestano razpredam o tej ali oni, pa kako sem si jih spet kupila, koliko metrov sem jih zapakirala v škatle, ker v stanovanju ni več prostora in kako neznansko se veselim čarovnije, ki se bo zgodila, ko bodo v najini hiški police nared za ta najlepši okras na svetu. Pa vendar, brati dve knjigi hkrati se mi zdi svetoskrunsko, varanje ene z drugo, nepravično do zgodb in oseb ene na račun druge. Tako nekako, kot bi si omislila ljubimca ob partnerju. Preprosto ne gre. Zadrta monogamnost me daje. :)

14 december 2010

Takrat...

. . . . . . . . . . . . . . . .


Rada imam staro in lepo, preteklost v sedanjosti za prihodnost. Ker je vse tu že dolgo, z leti postaja le bolj mehansko, morda bolj praktično, nikakor pa ne nujno lepše. Meni gode leseno, ročno narejeno, videz težkosti, a v resnici peresna lahkost, toplota in dišeč dim, topla roka, ki mesi kruh in srce na dlani. V nedeljo sva stopila v ta(k) svet. Jurjeva domačija.







09 december 2010

Za vmes

. . . . . . . . . . . . . . . .


Odmik od decembrskih norij predstavlja tudi krajši vpogled v najino hiško. Za tiste, ki vas to zanima, seveda. Stene ravnamo, ladijski pod na galeriji, kjer bo spalnica, delamo, eno steno v kuhinji smo oblekli v stare opeke, ki so bile v hiški, ki je prej stala na tem mestu, vgrajene v krušno peč, za povrh pa smo še eno poličko naredili iz starega bobrovca, ki sva ga pobirala po stari Ljubljani. Kadar počivamo, občudujemo pogled, ki se nam ponuja skozi lepa hrastova okna. Joj, kako zanimivo šele bo, ko bova začela izdelovati pohištvo in dolbsti lesene žlebove!





05 december 2010

Črtasto

. . . . . . . . . . . . . . . .


Delovna nedelja... Glava bo počasi premajhna za vse te podatke, ki sem jih danes zložila vanjo, v prave predalčke, prelivala v smiselnost besed in zadovoljna ugašam dokument, ki se je ustavil na novih štirinajstih straneh. Napredek. Sledi počitek in uživanje na toplem ob toplem ob dobrem...

Včeraj sem se od doma odpravila v zgodnjih urah, da bi se izognila drenu, a ugotovila, da Ljubljano v soboto zjutraj ob pol devetih preplavlja nepregledna množica ljudi in vozil. Prvi postanek je bila pošta. Zakladek v obliki dveh novih fensišmensi denarničk sem hitro pospravila v torbo in komaj čakala, da pridem domov, da ga odprem (Ana, hvala, hvala, hvala!), potem pa po zvežčke samolepilnih znamk, ker se izdelava in odpošiljanje voščilnic prehitro bliža. Letošnji zvežčki so, hmmmmmm, brezvezni. Pa po nemško cclight, zvezek s trdnimi platnicami in brezčrtnimi listi, po hrano v maximarket in ura je bila pol desetih, ko so bili vsi opravki za mano. Več kot zadosti časa za raznorazna razvajanja. Uživanje ob pogledu na črtasta spreminjanja pod mojim oknom. In pospravljanje. In mnjamsi hrano. Fajn glasbo. In branje nepreglednih strani znanstvenih razprav. Ampak, danes, kot zapisano, je vse lepo pospravljeno tja, kamor sodi in čez deset dni bodo voščilnice napisane (oblikovane že včeraj!), darila izbrana, nove lepe reči pred vami in mano... Lepo je.


04 december 2010

Najprej je bila...

. . . . . . . . . . . . . . . .


Joj, toliko stvari se dogaja in zgodi, da jih preprosto ne uspem redno in vestno pokazati! Pred časom sem si kupila navdušujočo knjigico z naslovom Popville, ki z odprtjem vsake naslednje strani spreminja začetno vasico s cerkvico in nekaj drevesi v vedno bolj industrijsko mesto s tovarnami, blokovskim naseljem, prometno infrastrukturo, ... Knjiga je bila sicer na otroškem oddelku, a kot vidite tudi tavelike otroke enako strastno očara in začara. Vse te male podrobnosti v meni vzbujajo takšno občudovanje, da ga težko spremenim v besede, ki bi ga odražale na čisto pravi način, na kakršnega ga doživljam.



02 december 2010

Medtem

. . . . . . . . . . . . . . . .


Najprej sem hotela zapisati le, da te dni toliko besed pišem in izgovarjam, da si pozno popoldne in zvečer privoščim mir ob branju tujih besed in da bo morda današnji zapis bolj slikovni sprehod skozi vsakdan zadnjih nekaj dni, potem pa sem med naborom slik opazila, da je skorajda na vsaki moja štirinožka in se začela spraševati, ali si sploh predstavljate, kako je imeti psa v mestu. Ne "imeti" na splošno, ampak z njim živeti. In ne "živeti" na splošno, ampak z njim biti ves čas oziroma ga vzeti povsod, kamor greste. No, naj vam povem, da čutim nestrpnost, sovraštvo in nenaklonjenost do oseb s psom v tem tako "prijaznem" mestu. Prisiljen si vedeti kam z njim lahko greš in kam ne, kje te bodo že na vratih odslovili in kje bodo bolj ali manj prijazni do tebe. Saj ne, da je to eno samo trpljenje, vendar je poleg omejenosti izbora trgovin, kjer si kupuješ hrano, privoščiš čaj ali kosilo, kupiš kakšno oblačilo ali knjigo, omejena tudi tvoja svoboda gibanja. Popolnoma razumem, da je odnos do živali pri ljudeh zelo različen, a za različnost pričakujem neko utemeljitev in ne vnaprejšnje zavračanje, ker gre Pih! za štirinožca, ki naj bi bil, ne vem, ... umazan? Naj vam povem, da gre za psa, ki je prej majhen kot velik, nekako srednje rasti, prijazen, ne smrdi, ne laja, če se ji ponudijo lesena tla ali tepih, pa se kaj hitro prav lepo razkomoti in dremocka, prej pa se še malce očedi v mačkasti maniri. Zunaj je spuščena, v prostorih obvezno na vrvici, tako da vam ne bo kar nenadoma zlezla v krožnik (če sem v gostilni) ali rinila pod krilo (če sem v trgovini z oblačili) ali s polic kradla hrano (če sem v trgovini). Pes je vzgojen. Ima torej lastnosti, ki marsikomu med dvonožci manjkajo, pa vendar večina pričakuje, da bo to nebogljeno bitje počakalo zunaj na mrazu, dežju, snegu ali vročini, medtem ko naj bi si njegov lastnik privoščil karkoli že v notranjosti zgradbe. Po mojem skromnem prepričanju psa ne gre enačiti z na primer kačo, za katero je nekako samoumevno, da je doma in vas tam počaka, medtem ko vas ni. Pes želi biti z vami in vi želite biti z njim. Tako gre z mano v službo in tudi vsepovsod, kjer naju že na vhodnih vratih ne pričaka podoba, ki vstop prepoveduje. Tja tudi jaz ne grem, če je ona z mano... Tako čakam na varstvo, da si bom lahko na knjižnem sejmu, ki je okoli ovinka, lahko kupila nov meter besed... Ah, ja. Takole pravim, vrtce za štirinožce nam dajte in jih subvencionirajte enako kot za dvonožce. :)


28 november 2010

Ne, to niso snežinke. To so cukrčki, ki jih Miklavž meče med nas.

. . . . . . . . . . . . . . . .


Včasih se mi zdi, da sem robot, programiran za tisoče raznih nalog, ki se med seboj množijo in jim ni videti konca. Že od petka se mi zdi, da komaj kaj spim, da ves čas na nevidnem seznamu delam kljukice ob že narejenem in hitim k naslednji točki. KDO mi piše seznam opravil?!?!?!? Najbrž moja lastna neumnost oziroma nesposobnost komurkoli odreči karkoli. Večne težave dobrote sirote. AMPAK! Le še tri zadeve so ostale, od katerih je ena neizbežno nedeljska, potem pa se prepustim prijetnejšim rečem, kot na primer opazovanju snežink, ki bodo že to popoldne spet prijateljevale s tole ulično svetilko...

25 november 2010

"Nakloni mi le to, kar narekuje ti srce..."

. . . . . . . . . . . . . . . .

Nori čas se začenja. V nedeljo sem prvič začutila, da prihaja čas nespametnih nakupov in zapravljanja denarja, ki ga večina sploh nima, za nekaj trenutkov hlinjene sreče in dolgotrajnih občutkov krivde zaradi prenaglih odločitev. Rada imam december, ampak tisti iz nekih drugih časov. Tisti se je začel 6. decembra zjutraj, ko je radost prvikrat potrkala na vrata v obliki dišečih mandarin, sladkih čokoladic in vihravega srca, ki je divje tolklo vse do 1. januarja, ki smo ga najpogosteje dočakali nekje v deželi sanj. Zdajšnje novembrsko prehitevanje v žalostnih gnečah nesrečnikov ni december, o katerem govorim. Če bo jutrišnji obljubljeni prvi tihi šepet snežink res priplesal v naše kraje, si želim, da utiša in upočasni nepotrebno in prehitro norijo...


21 november 2010

Hiša dobi dimnik*

. . . . . . . . . . . . . . . .


Vikend preživet doma. Ne na hiši, nikjer, samo tu. No, čisto malo v službi, ker spet "letim" in me ne bo tu, ampak bom tam in je treba toliko tega postoriti, ker sicer počaka... Včeraj sem tako kar lep čas delala, zato pa danes potegnila jutranje prebujanje. Ne pomnim take nedelje najbrž že... predolgo. Knjigo, ki sem jo v petek začela brati, sem dokončala (in se ob tem neznansko zabavala!) in že segam po novi, spet mojem H.M. Včeraj zjutraj sem v polsnu in gosti ljubljanski megli sprehajala štirinožko in sebe in se znova čudila, da je pravzaprav zunaj čutiti pomlad in ne prihajajočo zimo. Slikica ujete jutranje rose pove kako čudovito je zreti v čarobnosti vsakdana. In kako ni naključij! Tako sem v zadnji prebrani knjigi naletela tudi na del, ki pove, kar sem želela povedati v svoji zadnji objavi in je tu skoncentrirano v modrost moje ljube Mma Ramotswe -

"The realisation of our mortality came slowly, in dribs and drabs, until we bleakly acknowledged that everything was on loan to us for a short time - the world, our possessions, the people we knew and loved. But we could not spend our time dwelling on our mortality, we still had to behave as if the worst would not happen, for otherwise we would not do very much, we would be defeated and give up."

*Ja! Najina hiška je dobila dimnik. Ja, ni zidan, zato šele zdaj. In tudi zato, ker pokuka ven iz čudovite strehe nekje na sredini (da je slama letela na vse strani!). Slike še pridejo. :)

18 november 2010

Biti z namenom

. . . . . . . . . . . . . . . .


Spet sem tu z razmišljanji o tem, zakaj pravzaprav smo. Sem na svetu zato, da dnevno izgorevam v svoji preobleki marljive kranjske čebele ali zato, da zasledujem neko nevidno pot, ki me bo nekoč nekje odložila na pravem ovinku in me prepustila izgubljanju v vetru, ki veje tam okoli…? Kot majhna sem si glavo polnila z domišljijskimi predstavami širnosti in čarobnosti izbire, ki me čaka, sanjarila o nepopisnih pustolovskih raziskovanjih v prid človeštvu, o gromkih političnih debatah in filozofskih razglabljanjih velikih umov, predvsem pa o svobodi odločitev, ki me bo v življenju usmerjala. Tam nekje na deželi bom v svoji hiški škrabljala in modrovala, pred hiško bo vse, kar bom potrebovala za samozadostno življenje, z vaščani pa bom v zameno za kak priboljšek trgovala z nasveti. Tako sem si predstavljala. Seveda je svoboda življenja prevzela čisto drugačno obliko. Pogosto se sprašujem, zakaj dovoljujem toliko ranljivosti tej moji svobodi in zakaj nekim nepomembnim, a perečim zadevam, namenjam toliko časa in energije, toliko sebe, drugim, ki imajo nesporno prednost pri moji svobodni izbiri, pa manj… Vpetost v svet, v odnose, v tuje urnike in tuja življenja. Več egoizma potrebujem, več nonšalantnosti, s katero bi odpravila in opravila z vsem in vsemi, ki uzurpirajo negotovost moje svobode. Pa vendar jo imam. Svobodo. In kljub vsemu se veselim vsakega dne in tudi neizogibne vsakdanjosti, ki jo prinaša. Vsi vemo, da bo naše poti nekje konec in vendar se vedemo, kot da gre za neskončno premico. In prav je tako. Če bi živeli z mislijo na konec, potem bi se najbrž izgubili v patetičnosti časa, v vseenosti vsega, v čisti nesmiselnosti naših početij. Tako pa vendarle ohranjamo negotovost in, medtem ko se izgubljamo v majhnih in velikih radostih, čakamo na … NEKAJ.

12 november 2010

. . . . . . . . . . . . . . . .



Če te v poštnem nabiralniku pričaka četa malih Zoj, potem ne le dan, ampak tudi svet postane metuljasto lep. N, hvala.

11 november 2010

Premiki

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ne hodim ven, sem bolj zapečkarske sorte. No, če me skoraj zbrcate, potem grem in se imam fajn, ampak doma je tako super in tu je vse, kar potrebujem in res, ampak RES!, ne čutim potrebe, da se kamorkoli premaknem iz tega mojega sveta. Največja ironija je v tem, da me kar naprej nekaj ali nekdo vleče stran od te moje strastne domačnosti. Zasebno ali poklicno. V tujino ali le na poti tod okoli. Resnica je, da drugod ne trpim, le svoje komot riti se mi ne da kaj dosti premikati sem in tja. :) No, če imate doma štirinožko in dom nima vrat, skozi katera bi to moje malo ljubko bitje hodilo samo ven in opravilo, kar je opraviti treba, potem storite tudi take reči, kot je večerni sprehod skozi megličasto mesto. Še raje jo imam, mojo štirinožko, ker me takole dejansko ona sprehodi in mi pokaže v kako lepem mestu živim. Mmmmmmm, vonj jeseni, mir in spokojnost temnih skrivnostnih uličic, ki bodo že jutri zjutraj ob polni svetlobi postale čisto navadne ulice, ampak danes, danes spominjajo na star film in tamle za vogalom se vedno glasneje sliši glasba večerne zabave, mimo naju hitijo temne podobe z rokami v žepih, tam naprej se nekdo ravno odpravlja novim pustolovščinam naproti, midve pa se počasi bližava domu in legava k počitku, tako kot mnogi drugi za vsemi temi zatemnjenimi okni in pridušenimi lučmi...

No, najbrž te ves čas zapuščam
A v bistvu sploh nikdar ne grem
Vse te daljave v meni
So le pot v tvoj objem
*









*Papir
... večerni mobi posnetek, ostale slike s poti po Bruslju te dni...

05 november 2010

Čakajoč na...

. . . . . . . . . . . . . . . .


Spet je petek. Nasičen teden za mano, v njem pa veliko neustavljivega elana, veliko opravljenega dela, pa vseeno na koncu nič za videti. Ta stavek mi je bil še najbolj všeč v reklami za Slovensko filharmonijo, po garanju in razdajanju, ki na koncu rezultira v ta ''nič'', pa nekoliko manj... Ampak ne bom se pritoževala. Jutri bo še en naporen dan, ki bo poleg intelektualnega poln tudi fizičnega dela (hiška), kjer pa napor nadomesti čista vzhičenost pričakovanja nad vsakokratnimi spremembami, ki navdušujejo. Res, čisto vse lahko človek predvidi, le čustev, ki jih v nas vzbudi tisto, kar smo predvideli, ne. Saj se razumemo, kajne? Na primer, vem, da bodo najina tla na galeriji grobo čudovita, ampak koliko navdušenja bom čutila ob dotiku teh tal, je nepredvidljivo. Lahko me vse skupaj razočara, ker bo daleč stran od podobe, ki jo nosim v glavi, ali pa bodo tako lepa, da ne bom pustila postelji, da jih skazi. Vmes se igram z oblanci in zvijanjem žice, nadlegujem T. kdaj bo to in tisto, sanjarim o vseh čudovitih drevesih, ki jih bova na pomlad posadila in se veselim pomladne vselitve v soju sveč, majskega vetrca in melodij Franka Sinatre v noči, ki bo trajala večno…

02 november 2010

Jesensko platno

. . . . . . . . . . . . . . . .


"Prazno platno. Na videz: resnično prazno, tiho, neprizadeto. Skoraj presenečeno. V bistvu pa: polno napetosti, s tisoč pridušenimi glasovi, noseče v pričakovanju. Nekoliko preplašeno, ker ga lahko posilijo. Sicer ubogljivo. Rado naredi, kar od njega zahtevamo, le da prosi za milost. Lahko nosi vse, toda ne more prenašati vsega. Čudovito je čisto platno, veliko lepše od toliko slik…".*



Vendar je jesen vendarle lepša od praznega platna. Jesen je čaroben čas, prelep v svoji barvitosti in topel v svoji mirnosti, leganju k počitku… Ustavljeno. Hibernirajoče. Le ljudje bezljamo in nenaravno hitimo v zadnja dva meseca leta, ko mislimo, da je treba postoriti še vse, kar smo načrtovali, pa nekako ni našlo pravega časa za uresničitev, dokončati, si izmisliti, pa spet načrtovati... Nori cikel večne norosti. "Hej, postoj! Grickaj čipi čips z menoj." :)

* W. Kandinsky

29 oktober 2010

O dnevu, ki gre h koncu

. . . . . . . . . . . . . . . .


Po utrudljivem tednu končno čas za malo počitka. Utrujenost je prijetna, ker sem bila čebela ("kdor ne dela, ni čebela":)). Daleč na jugu je bilo poslavljanje bolj delovno kot vseh osemnajst mesecev projekta, ampak, če te doma pričaka ♥ in če ugotoviš, da je bil tisti članek, ki ni in ni hotel v pravo obliko in obseg, objavljen prav na dan povratka, potem sem lahko le važička. Velikanska. Nov korak v smeri večjega projekta.

Jutri bo že drugače, saj bova spet delovna. Vikendi so namenjeni hiški in čeprav naporno, je to veliko manj utrudljivo. Tesala bova ladijski pod na galeriji, kjer bo nekega dne (ni več tako daleč - jupi!) najina spalnica. To bo luštno (hkrati težko, ker hrast ni ravno mušja kategorija)!

Že vrsto let skozi okna naše službe gledam fasado hiše čez ulico, kjer se barva lušči z veliko srčnosti. Preden tudi ta pride na vrsto za obnovo (na Mestnem trgu je med zadnjimi, ki ohranja stara oblačila), je prav, da se arhivira za vedno. Naj vam v moji letošnji stoti objavi začara srčen vikend.


21 oktober 2010

Razkošje v srcu

. . . . . . . . . . . . . . . .


Zakaj si želimo, kar si želimo? Zato, ker tega nimamo? Ker to potrebujemo? Ker nas bo tisto nekaj osrečilo? Ker to na vsak način hočemo? Ker, ker, ker……………..? Ker hrepenimo po nečem, kar bo tudi prek tega, kar si želimo, ostalo enako nedosegljivo? Oh, ta večna potovanja v čudežno deželo, ki ji ni videti meja! Te dni spet lovim lasten odsev v ogledalu. Obveznosti me trgajo na vse strani, vse, kar si želim, pa je, da bi mirno delala svoje delo. Za povrh pa, da bi bila suha. Taka, da bi vse skupaj malce opletalo okoli mene. In bi si nadela sloje raznoraznih oblačil, v čebula stilu, barvasto in frfotavo, razmršenih las in s pikastim sedežem na mojem črnem pedalinu. Pa s štirinožko bi se zapodila po zlatorumenorjavem jesenskem razkošju. Je res preveč? Najbrž mi za kaj takega ni treba biti suha, a zdaj si pač to želim. In pika. Ampak, hmmmm, najbrž tole ne bo šlo brez čarobne paličice (ki je nimam), še posebej, če vam zaupam, da sem se ravnokar najedla belih tartufov s praženimi mandlji… ? Šc, šc, šc. Ali, kot bi rekel J. Ž.: "Debela rit, pojdi se solit'!" :) Ne, saj vem, da je življenje več kot telih nekaj oblin, ampak želim si pa vendarle lahko, kajne?

15 oktober 2010

Minljivost

. . . . . . . . . . . . . . . .

Je resničnost to, kar nas obdaja, ali tudi vse tisto, kar je bilo in se je izgubilo na poti v večnost? Še do nedavna, natančneje do prejšnjega petka, je mojo pot do avta vsakokrat označevala tudi hiša na Karunovi, tam v križišču s Trnovsko ulico. Grda, stara, propadajoča, nevarno nagibajoča se in pol zastirajoča pogled na sicer ravno cesto. Nekako nerodna je stala tam med bloki in nasproti Plečnikove hiše, tečna in nevarna, ampak vendarle trmasta in nepremakljiva. Kot da bi bila tam že od vekomaj. In da bo za vekomaj tam ostala. Morda jo bo kdo prenovil, morda bodo vsi strešniki počasi zdrseli na cesto in se razbili, tisto leseno polkno se bo odtrgalo s tečajev,… Tako sem razmišljala, ko sem hitela mimo nje. Čudna hiška. Prejšnji teden pa se je ta trdnost zamajala. Bager z velikansko podiralko jo je bum-bum-bum zravnal s tlemi in ostalo je nekaj kamenja, veliko prahu, oranžnih zidakov in … zbrisan spomin. In vendar je bilo videti, da je še maloprej stala tam, vsa mogočna, čeprav rakasta. Danes sem šla spet tam mimo in če ne bi vedela in videla, kar sem ravnokar opisala, bi mislila, da je že od nekdaj tako, kot je zdaj. Park z nastajajočim pločnikom in pripravljen na novo zaplato asfalta, ki bo vedno preozko cestišče končno tudi v tem delu razširil na širino ostalega cestišča. Park?!?! Lep, majhen, s potencialom in upanjem, da tam tudi ostane. Malo tudi zato, da se pokloni spominu prejšnje "stanovalke", največ pa zato, ker prostor tam okoli končno diha. S polnimi pljuči. Vseeno me navdaja neka žalost ob misli na to spremembo – še včeraj je bilo videti, da bo tam za vedno, danes pa se sprašujem, če ni bil vse zgolj privid…?


13 oktober 2010

Čisto tiho se prikradem v ...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Tu notri je prijetno. Zaganjam se v zadevo, ne da bi se kamorkoli premaknila. Ne, ni težka, sploh ne zahtevna, le nekako nisva kompatibilni in bežim pred njo. A jo bom danes končala, ker je vse stvar odločitve (in ker je čas, da jo danes končam, ker bi jutri rada počela vse kaj drugega). Nohte imam še vedno črne od nedeljske trgatve, na srečo pa v glavi nič več škržatov, ki so tisto sobotno noč peli v ledeno mrzli ljubljanski noči. NC je tudi moja dolgoletna ljubezen. Ko sem ga prvič v živo poslušala v Budimpešti leta 1996, so se mi ulile solze že ob prvih zvokih glasbil, saj je bilo tako nepojmljivo, da bo oboževani čez hip dejansko v istem prostoru in le tistih nekaj metrov proč stran od mene. Nato leta 2001 v Ljubljani in zdaj ponovno s podivjanimi Grinderman. Energija, ki je najbrž premaknile vse planete našega osončja. Ozvočenje je zdržalo, moja glava pa se je v horizontali še dolgo počutila kot sredi vročega julija v gozdu borovcev. NC je veličasten. Kadar rjove ali prepeva. V vsem je moč, ki premika iz osi. Zato, za pomiritev, podoba, ki je čisto nasprotje.


08 oktober 2010

Pikasto

. . . . . . . . . . . . . . . .


Zebe me. Brrrrrr. S štirinožko se stiskava pod toplo odejo, a nekako, kljub njenemu toplemu teleščku, še vedno čutim ledenost v prstih na nogah. Ne morem se pogreti. Ampak sonček, ki naju vabi na sprehod po šelestečem listju, je po dolgotrajni sivini vendarle tako vabljiv, da bodo nogavice morale opraviti svoje. Me je pa topleje ogrelo današnje prevzetje pošiljke. Hvala, čudodelka. Tudi za presenečenje.




07 oktober 2010

Pleksi radosti

. . . . . . . . . . . . . . . .


Čas za lepotičke. Oh, kakšna afna sem! Ampak se ne morem, ne znam, nočem! upreti lepemu. In kupim, čeprav potem morda le občudujem. In sem srečna. Naj zveni plehko, naj zveni obrabljeno, kaj mi mar. V tej turobni sivini in vlagi, ki počasi rojeva plesen v Afrike puščavi, je treba na nek način stanje duha dvigniti na raven, ki ohranja lahkoten korak in te skoz in skoz prepoji s hrepenenjem, z ljubeznijo, morda enako tisti, ki jo je nekoč povzročalo tisto pismo v šatulji...




04 oktober 2010

Dan se prikloni

. . . . . . . . . . . . . . . .

Dragocene stvari imajo obliko srca. Bo kar držalo. "Srce" naj bo tisto ljubljeno, veselo, lenobno, igrivo, lepo. Kljub jutranjemu iskanju parkirišča (pozabila sem, da je bil danes prvi dan novega študentskega leta), je jutro postreglo s toliko lepega (sprehod ob Ljubljanici, še topla mlečna makovka, kostanji v varnem zavetju bodičastih ježkov, pozabljen stol...), da je bil prijeten dan zagotovljen. Kljub dežju, ki se je napovedoval že od ranega jutra. In veliki nestorilnosti, ki bi me sicer katerikoli drug dan še vedno slabovestila. A če te popoldne čaka prijetno druženje z dvema iskrivima osebama, čokoladna dobrota, šumeče darilo in lepotičke, ki se še skrivajo v svojih škatlicah, potem res ne sme biti prostora za lovljenje oblakov, ki jih je veter že zdavnaj odpihnil daleč stran. Kdo so lepotičke, naj še en malček ostane skrivnost.


30 september 2010

Zadnji septembrski dan

. . . . . . . . . . . . . . . .


Sivina prejšnje objave nima nič opraviti z morebitno sivino v glavi. Še manj s sivino v naravi. Šlo je le za izbor slik, ne za odsev resničnosti, saj je slednja v teh dneh žareče pisana. Komaj čakam, da stečem na Kras po ognjeni ruj in mesnati šipek, za povrh pa utrgam še kakšno rumenilo na bližnjem pobočju! Najina hiška se v svojih zemeljskih tonih v popoldanskem sončnem poslavljanju zlije s pokrajino. Učinek, ki bi ga težko ustvaril, zato se je moral scoprati kar sam. :) Po desetdnevnem premoru gremo ta vikend dokončati izolacijo strehe in premazati severno steno hiše. Žaga bo pela, slama se bo tlačila, glina pacala, kakšen grozd utrgal - spet bo veselo! Po barcelonskem bo prijal dolenjski vetrc.

Sicer pa v teh dneh navijam za uspeh stavke, ki ni uperjena zoper nas, ampak zoper oblastnike, ki lomijo obljube na vsakem koraku. Če presita zdravnikova rit lahko še bolj pogreznjena uživa v svojem usnjenem naslonjaču in grabežljivo ne dovoli vzeti že itak preveč podeljenega, pričakujem, da lahko pošten delavec zahteva in pričakuje tisto, kar mu je sogovornik na drugi strani v obliki drobtinic obljubil že davno nazaj. Četudi bi zato morala stati na cesti ali v vrsti pred okencem. Dostojanstvo ni naprodaj in velja si zapomniti, da ne gre za bando državne uprave, ki brezdelna živi na račun davkoplačevalcev, ampak za ljudi, ki (tako kot vi) pošteno dela za borne denarce, ki komaj zadostujejo za plačilo računov in polprazen hladilnik, v katerem je že zdavnaj zmanjkalo prostora za dostojanstvo.