29 februar 2012

PTT

. . . . . . . . . . . . . . . .


Vsak dan, ko se pripeljem domov, so moji prvi koraki usmerjeni k poštnemu nabiralniku. Morda me čaka pismo, kartica, položnica, karkoli? Največkrat ni nič in vsakokrat me zagrabi neka nepojasnjena melanholija, ki me drži kakšnih deset minut. Ne razumem sodobnih tehnoloških prijemov. Vem, tudi ta blog je dnevnik, namenjen svetu, ne posameznemu bralcu, gre za razgaljanje brez primere. Uporabljam tudi elektronsko pošto, večino sodobnih načinov komuniciranja, a vendar se navdušujem nad in prakticiram pisanje tradicionalnih pisem. Naslov na ovojnico, znamka, nikakor ne nalepka, zadaj moj naslov, lep papir, popisan z mislimi, dogodki, skrbmi in pričakovanji, vse napisano samo za naslovnika, pospremljeno z objemi in pozdravi in poslano v vrtoglavi vrtinec podzemnih rovov in rok poštnih uslužbencev. Nič kopipejst še komu in še kdaj, ampak ekskluziva vzetega časa in premisleka, pospremljena na pot od točke a do točke b. Seveda sem vesela vseh sms in elektronskih voščil in čestitk, ampak tista v poštnem nabiralniku imajo svojo zgodbo in svojo pot. Zakaj nič več...?

27 februar 2012

Stonoga

. . . . . . . . . . . . . . . .



20 februar 2012

Valovanje

. . . . . . . . . . . . . . . .


Nerodno je, ko se zbudiš v bel ponedeljek. Cesta je še nedolžna, debele snežinke poplesavajo koder jih je volja, postelja je topla, ura pa neusmiljeno pravi, da je čas za sestop z oblaka sanj. V svet, kjer perverzno obračunavajo s posegom v telo in versko svobodo, pri čemer dejansko niso najbolj glasni tisti, ki se to inicializacijo gredo, ampak tisti, ki se bojijo, da so naslednji na vrsti za "politološko in ideološko" obračunavanje (K. J. B., come off it!), torej RKC (krst). Včasih mora pasti kakšen kamenček v mirne vode zaplankanosti, da jih malo razburka, pa to ne pomeni, da bo svet jutri rešen vseh neumnosti, ampak, da bo stekel pogovor, dialog, izmenjava mnenj, navajanje argumentov, ..., karkoli, kar bi ležernemu hiberniranju v premnogih glavah morda kakšno kolesce pognalo v tek. Že zdavnaj je dovolj naših in vaših, ker so vaši postali naši in naši vaši, torej smo vsi "mi", grdi, umazani in zli, le da so eni (spet) prepričani, da so najboljši. Če si najboljši, prosim, pokaži, dokaži, izkaži se. Oh, naveličana sem podlosti in podtikanj in laži neposredno v obraz, približno tako, kot sem sita same sebe, ker sem debela, grda in z grozno frizuro, ker v omari ni nič za obleči, da o čevljih sploh ne govorim, ker se mi dozdeva, da spodobne čevlje delajo le še za pomladno in poletno vreme, za vmes pa se nekako še najlepši zdijo gojzerji... Fuj in fej. Vmes sem prispela v prestolnico, ki, jasno, o belini lahko le sanja. Kar bom tja do popoldneva in povratka v belino, ta mrliški list nikoli rojenega (prosto po M. P.), počela tudi sama.

[fotka pozabljenega izvora]

12 februar 2012

Pravljica

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ogenj prasketa, hiša je napolnjena z omamnim vonjem sveže pečene jabolčne pite, ki se hladi na rešetki, zunaj že nekaj dni neumorno naletava nebroj drobnih in malo večjih snežink, ptički se gnetejo v ptičji hišici, vse naokoli je belo in ko je čas, da se koš napolni s poleni, si nadeneš škornje do kolen in gaziš po štiridesetcentimetrski belini oglušujoče tišine in mraza, ki zareže nekam tja not, a si tega že navajen in je po nekaj dneh temperatur nekje petnajst pod ničlo, minus osem čutiti kot "toplo". Dokončaš knjigo, zamesiš kruh in medtem ko se peče, s štirinožko opraviš hitri petnajstminutni sprehod okoli vasi, da se udje malo pretegnejo, da pljuča hitreje zadihajo in kri veselo zaplapola, ker sicer bi utegnila na tem mrazu kar zmrzniti. Ali pa ne. In potem se vrneš na toplo, kruh je že debel in zlato rjaví, pristaviš vodo za čaj in si izmišljuješ, katerega od številnih okusov bi si v družbi s slastnimi piškoti ali zgoraj opisano pito tokrat postregel. Plug zmoti enkrat dnevno, a če ti ni treba nikamor, je kar v redu, toda če si se ravno odpravil na pot, potem ne razumeš, da v takem snegu in takih razmerah pogosteje ne opravi svojega dela in sneg ne le odrine, ampak ga tudi posuje. Kajti klanci tod okoli so kar precejšnji. Že če se navkreber nameniš peš, ti hitro postane vroče, zato ni čudno, da avtoček prede kot muc in svojo težo kar težko potisne tja gor, še toliko bolj, če cesta, ki se skriva pod belino, vrača uporni udarec. A se pride, če ne tako, pa drugače. Malo okoli, malo dlje. Minut že davno več ne štejemo. Ker v pravljicah vse traja pravljično število let, vodá in hribov. Le da to ni pravljica. Oziroma - ta pravljica je moj čudoviti vsakdan. ♥



06 februar 2012

Zmrzal

. . . . . . . . . . . . . . . .


Čudna bitja smo - na vse se navadimo in vsemu se prilagodimo. Kdo bo koga?



01 februar 2012

Sanjavost

. . . . . . . . . . . . . . . .


So ljudje, v katere sem se zaljubila in nikoli odljubila. Gre za posameznike, katerih bistvo tiči v skrivnostnih vijugah njihovih možganov. Ne vem, pravijo, da pri drugih najprej opazimo tisto, kar nas pri nas frustrira oziroma, da je našega občudovanja deležno tisto, kar pri sebi samih pogrešamo. Vneto kimam, če gre za kakšne telesne zadeve (npr. noge, prsti na rokah, nos), a glede tistega tu gori, s čimer premišljujem in se izražam, je ta frustracija nekoliko drugačna. Občudujem posameznike, ki razmišljajo do dna, ki tvorijo temeljito mislečo drznost in ne površnost, h kateri se večina prepogosto zateka (tudi sama sem med slednjimi). No, eden teh stremečih mislecev s precejšnjo mero inteligentnega humorja je veliki M. Z. Četudi ga ni več, me še zdaj njegove besede spravljajo v glasen krohot, v tisto enkratno zadovoljstvo nad preprostostjo genialnega. Tule ob kaminu in prijetni glasbi se trudim napenjati možgane in se posvetiti povzetku preobširnega, praznini med besedami vdahniti zadnje vezne misli, v resnici pa pogled tava po knjižni polici in išče drugačna branja. Kot naročeno in vedno navdušujoče se mi je pogled ustavil na Knjigi mrtvih. In kot je v podnaslovu dodano, "to ni kuharska knjiga, to je ena sama ljubezen", namenjena Š. in F. V receptu, poimenovanem "F. kolač", so navodila za pripravo naslednja:

"Zgneteš gladko testo, razprostreš ga v pekaču za pite, dvigneš robove. Na testo vržeš naribana jabolka, sladkor po okusu, cimet in spečeš. Pokriješ s folijo, 190 stopinj, 15 minut. Odstraniš folijo, pečeš še 15 minut. Ko se ohladi, dodaš stepeno smetano. Potem rečeš, F., to si pa dobro spekel, in on reče, vem. In ve."

Zveni preprosto, a ni. Zveni, kot da to zmore vsak. Pa ne zna. Zveni, kot da sem zaljubljena. Res sem. :)