Premiki

. . . . . . . . . . . . . . . .


Ne hodim ven, sem bolj zapečkarske sorte. No, če me skoraj zbrcate, potem grem in se imam fajn, ampak doma je tako super in tu je vse, kar potrebujem in res, ampak RES!, ne čutim potrebe, da se kamorkoli premaknem iz tega mojega sveta. Največja ironija je v tem, da me kar naprej nekaj ali nekdo vleče stran od te moje strastne domačnosti. Zasebno ali poklicno. V tujino ali le na poti tod okoli. Resnica je, da drugod ne trpim, le svoje komot riti se mi ne da kaj dosti premikati sem in tja. :) No, če imate doma štirinožko in dom nima vrat, skozi katera bi to moje malo ljubko bitje hodilo samo ven in opravilo, kar je opraviti treba, potem storite tudi take reči, kot je večerni sprehod skozi megličasto mesto. Še raje jo imam, mojo štirinožko, ker me takole dejansko ona sprehodi in mi pokaže v kako lepem mestu živim. Mmmmmmm, vonj jeseni, mir in spokojnost temnih skrivnostnih uličic, ki bodo že jutri zjutraj ob polni svetlobi postale čisto navadne ulice, ampak danes, danes spominjajo na star film in tamle za vogalom se vedno glasneje sliši glasba večerne zabave, mimo naju hitijo temne podobe z rokami v žepih, tam naprej se nekdo ravno odpravlja novim pustolovščinam naproti, midve pa se počasi bližava domu in legava k počitku, tako kot mnogi drugi za vsemi temi zatemnjenimi okni in pridušenimi lučmi...

No, najbrž te ves čas zapuščam
A v bistvu sploh nikdar ne grem
Vse te daljave v meni
So le pot v tvoj objem*

*Papir
... večerni mobi posnetek, ostale slike s poti po Bruslju te dni...