29 oktober 2010

O dnevu, ki gre h koncu

. . . . . . . . . . . . . . . .


Po utrudljivem tednu končno čas za malo počitka. Utrujenost je prijetna, ker sem bila čebela ("kdor ne dela, ni čebela":)). Daleč na jugu je bilo poslavljanje bolj delovno kot vseh osemnajst mesecev projekta, ampak, če te doma pričaka ♥ in če ugotoviš, da je bil tisti članek, ki ni in ni hotel v pravo obliko in obseg, objavljen prav na dan povratka, potem sem lahko le važička. Velikanska. Nov korak v smeri večjega projekta.

Jutri bo že drugače, saj bova spet delovna. Vikendi so namenjeni hiški in čeprav naporno, je to veliko manj utrudljivo. Tesala bova ladijski pod na galeriji, kjer bo nekega dne (ni več tako daleč - jupi!) najina spalnica. To bo luštno (hkrati težko, ker hrast ni ravno mušja kategorija)!

Že vrsto let skozi okna naše službe gledam fasado hiše čez ulico, kjer se barva lušči z veliko srčnosti. Preden tudi ta pride na vrsto za obnovo (na Mestnem trgu je med zadnjimi, ki ohranja stara oblačila), je prav, da se arhivira za vedno. Naj vam v moji letošnji stoti objavi začara srčen vikend.