. . . . . . . . . . . . . . . .
Najprej sem hotela zapisati le, da te dni toliko besed pišem in izgovarjam, da si pozno popoldne in zvečer privoščim mir ob branju tujih besed in da bo morda današnji zapis bolj slikovni sprehod skozi vsakdan zadnjih nekaj dni, potem pa sem med naborom slik opazila, da je skorajda na vsaki moja štirinožka in se začela spraševati, ali si sploh predstavljate, kako je imeti psa v mestu. Ne "imeti" na splošno, ampak z njim živeti. In ne "živeti" na splošno, ampak z njim biti ves čas oziroma ga vzeti povsod, kamor greste. No, naj vam povem, da čutim nestrpnost, sovraštvo in nenaklonjenost do oseb s psom v tem tako "prijaznem" mestu. Prisiljen si vedeti kam z njim lahko greš in kam ne, kje te bodo že na vratih odslovili in kje bodo bolj ali manj prijazni do tebe. Saj ne, da je to eno samo trpljenje, vendar je poleg omejenosti izbora trgovin, kjer si kupuješ hrano, privoščiš čaj ali kosilo, kupiš kakšno oblačilo ali knjigo, omejena tudi tvoja svoboda gibanja. Popolnoma razumem, da je odnos do živali pri ljudeh zelo različen, a za različnost pričakujem neko utemeljitev in ne vnaprejšnje zavračanje, ker gre Pih! za štirinožca, ki naj bi bil, ne vem, ... umazan? Naj vam povem, da gre za psa, ki je prej majhen kot velik, nekako srednje rasti, prijazen, ne smrdi, ne laja, če se ji ponudijo lesena tla ali tepih, pa se kaj hitro prav lepo razkomoti in dremocka, prej pa se še malce očedi v mačkasti maniri. Zunaj je spuščena, v prostorih obvezno na vrvici, tako da vam ne bo kar nenadoma zlezla v krožnik (če sem v gostilni) ali rinila pod krilo (če sem v trgovini z oblačili) ali s polic kradla hrano (če sem v trgovini). Pes je vzgojen. Ima torej lastnosti, ki marsikomu med dvonožci manjkajo, pa vendar večina pričakuje, da bo to nebogljeno bitje počakalo zunaj na mrazu, dežju, snegu ali vročini, medtem ko naj bi si njegov lastnik privoščil karkoli že v notranjosti zgradbe. Po mojem skromnem prepričanju psa ne gre enačiti z na primer kačo, za katero je nekako samoumevno, da je doma in vas tam počaka, medtem ko vas ni. Pes želi biti z vami in vi želite biti z njim. Tako gre z mano v službo in tudi vsepovsod, kjer naju že na vhodnih vratih ne pričaka podoba, ki vstop prepoveduje. Tja tudi jaz ne grem, če je ona z mano... Tako čakam na varstvo, da si bom lahko na knjižnem sejmu, ki je okoli ovinka, lahko kupila nov meter besed... Ah, ja. Takole pravim, vrtce za štirinožce nam dajte in jih subvencionirajte enako kot za dvonožce. :)
Najprej sem hotela zapisati le, da te dni toliko besed pišem in izgovarjam, da si pozno popoldne in zvečer privoščim mir ob branju tujih besed in da bo morda današnji zapis bolj slikovni sprehod skozi vsakdan zadnjih nekaj dni, potem pa sem med naborom slik opazila, da je skorajda na vsaki moja štirinožka in se začela spraševati, ali si sploh predstavljate, kako je imeti psa v mestu. Ne "imeti" na splošno, ampak z njim živeti. In ne "živeti" na splošno, ampak z njim biti ves čas oziroma ga vzeti povsod, kamor greste. No, naj vam povem, da čutim nestrpnost, sovraštvo in nenaklonjenost do oseb s psom v tem tako "prijaznem" mestu. Prisiljen si vedeti kam z njim lahko greš in kam ne, kje te bodo že na vratih odslovili in kje bodo bolj ali manj prijazni do tebe. Saj ne, da je to eno samo trpljenje, vendar je poleg omejenosti izbora trgovin, kjer si kupuješ hrano, privoščiš čaj ali kosilo, kupiš kakšno oblačilo ali knjigo, omejena tudi tvoja svoboda gibanja. Popolnoma razumem, da je odnos do živali pri ljudeh zelo različen, a za različnost pričakujem neko utemeljitev in ne vnaprejšnje zavračanje, ker gre Pih! za štirinožca, ki naj bi bil, ne vem, ... umazan? Naj vam povem, da gre za psa, ki je prej majhen kot velik, nekako srednje rasti, prijazen, ne smrdi, ne laja, če se ji ponudijo lesena tla ali tepih, pa se kaj hitro prav lepo razkomoti in dremocka, prej pa se še malce očedi v mačkasti maniri. Zunaj je spuščena, v prostorih obvezno na vrvici, tako da vam ne bo kar nenadoma zlezla v krožnik (če sem v gostilni) ali rinila pod krilo (če sem v trgovini z oblačili) ali s polic kradla hrano (če sem v trgovini). Pes je vzgojen. Ima torej lastnosti, ki marsikomu med dvonožci manjkajo, pa vendar večina pričakuje, da bo to nebogljeno bitje počakalo zunaj na mrazu, dežju, snegu ali vročini, medtem ko naj bi si njegov lastnik privoščil karkoli že v notranjosti zgradbe. Po mojem skromnem prepričanju psa ne gre enačiti z na primer kačo, za katero je nekako samoumevno, da je doma in vas tam počaka, medtem ko vas ni. Pes želi biti z vami in vi želite biti z njim. Tako gre z mano v službo in tudi vsepovsod, kjer naju že na vhodnih vratih ne pričaka podoba, ki vstop prepoveduje. Tja tudi jaz ne grem, če je ona z mano... Tako čakam na varstvo, da si bom lahko na knjižnem sejmu, ki je okoli ovinka, lahko kupila nov meter besed... Ah, ja. Takole pravim, vrtce za štirinožce nam dajte in jih subvencionirajte enako kot za dvonožce. :)
