02 november 2010

Jesensko platno

. . . . . . . . . . . . . . . .


"Prazno platno. Na videz: resnično prazno, tiho, neprizadeto. Skoraj presenečeno. V bistvu pa: polno napetosti, s tisoč pridušenimi glasovi, noseče v pričakovanju. Nekoliko preplašeno, ker ga lahko posilijo. Sicer ubogljivo. Rado naredi, kar od njega zahtevamo, le da prosi za milost. Lahko nosi vse, toda ne more prenašati vsega. Čudovito je čisto platno, veliko lepše od toliko slik…".*



Vendar je jesen vendarle lepša od praznega platna. Jesen je čaroben čas, prelep v svoji barvitosti in topel v svoji mirnosti, leganju k počitku… Ustavljeno. Hibernirajoče. Le ljudje bezljamo in nenaravno hitimo v zadnja dva meseca leta, ko mislimo, da je treba postoriti še vse, kar smo načrtovali, pa nekako ni našlo pravega časa za uresničitev, dokončati, si izmisliti, pa spet načrtovati... Nori cikel večne norosti. "Hej, postoj! Grickaj čipi čips z menoj." :)

* W. Kandinsky