. . . . . . . . . . . . . . . .
Vikend preživet doma. Ne na hiši, nikjer, samo tu. No, čisto malo v službi, ker spet "letim" in me ne bo tu, ampak bom tam in je treba toliko tega postoriti, ker sicer počaka... Včeraj sem tako kar lep čas delala, zato pa danes potegnila jutranje prebujanje. Ne pomnim take nedelje najbrž že... predolgo. Knjigo, ki sem jo v petek začela brati, sem dokončala (in se ob tem neznansko zabavala!) in že segam po novi, spet mojem H.M. Včeraj zjutraj sem v polsnu in gosti ljubljanski megli sprehajala štirinožko in sebe in se znova čudila, da je pravzaprav zunaj čutiti pomlad in ne prihajajočo zimo. Slikica ujete jutranje rose pove kako čudovito je zreti v čarobnosti vsakdana. In kako ni naključij! Tako sem v zadnji prebrani knjigi naletela tudi na del, ki pove, kar sem želela povedati v svoji zadnji objavi in je tu skoncentrirano v modrost moje ljube Mma Ramotswe -
"The realisation of our mortality came slowly, in dribs and drabs, until we bleakly acknowledged that everything was on loan to us for a short time - the world, our possessions, the people we knew and loved. But we could not spend our time dwelling on our mortality, we still had to behave as if the worst would not happen, for otherwise we would not do very much, we would be defeated and give up."
*Ja! Najina hiška je dobila dimnik. Ja, ni zidan, zato šele zdaj. In tudi zato, ker pokuka ven iz čudovite strehe nekje na sredini (da je slama letela na vse strani!). Slike še pridejo. :)
Vikend preživet doma. Ne na hiši, nikjer, samo tu. No, čisto malo v službi, ker spet "letim" in me ne bo tu, ampak bom tam in je treba toliko tega postoriti, ker sicer počaka... Včeraj sem tako kar lep čas delala, zato pa danes potegnila jutranje prebujanje. Ne pomnim take nedelje najbrž že... predolgo. Knjigo, ki sem jo v petek začela brati, sem dokončala (in se ob tem neznansko zabavala!) in že segam po novi, spet mojem H.M. Včeraj zjutraj sem v polsnu in gosti ljubljanski megli sprehajala štirinožko in sebe in se znova čudila, da je pravzaprav zunaj čutiti pomlad in ne prihajajočo zimo. Slikica ujete jutranje rose pove kako čudovito je zreti v čarobnosti vsakdana. In kako ni naključij! Tako sem v zadnji prebrani knjigi naletela tudi na del, ki pove, kar sem želela povedati v svoji zadnji objavi in je tu skoncentrirano v modrost moje ljube Mma Ramotswe -
"The realisation of our mortality came slowly, in dribs and drabs, until we bleakly acknowledged that everything was on loan to us for a short time - the world, our possessions, the people we knew and loved. But we could not spend our time dwelling on our mortality, we still had to behave as if the worst would not happen, for otherwise we would not do very much, we would be defeated and give up."
*Ja! Najina hiška je dobila dimnik. Ja, ni zidan, zato šele zdaj. In tudi zato, ker pokuka ven iz čudovite strehe nekje na sredini (da je slama letela na vse strani!). Slike še pridejo. :)
