30 september 2010

Zadnji septembrski dan

. . . . . . . . . . . . . . . .


Sivina prejšnje objave nima nič opraviti z morebitno sivino v glavi. Še manj s sivino v naravi. Šlo je le za izbor slik, ne za odsev resničnosti, saj je slednja v teh dneh žareče pisana. Komaj čakam, da stečem na Kras po ognjeni ruj in mesnati šipek, za povrh pa utrgam še kakšno rumenilo na bližnjem pobočju! Najina hiška se v svojih zemeljskih tonih v popoldanskem sončnem poslavljanju zlije s pokrajino. Učinek, ki bi ga težko ustvaril, zato se je moral scoprati kar sam. :) Po desetdnevnem premoru gremo ta vikend dokončati izolacijo strehe in premazati severno steno hiše. Žaga bo pela, slama se bo tlačila, glina pacala, kakšen grozd utrgal - spet bo veselo! Po barcelonskem bo prijal dolenjski vetrc.

Sicer pa v teh dneh navijam za uspeh stavke, ki ni uperjena zoper nas, ampak zoper oblastnike, ki lomijo obljube na vsakem koraku. Če presita zdravnikova rit lahko še bolj pogreznjena uživa v svojem usnjenem naslonjaču in grabežljivo ne dovoli vzeti že itak preveč podeljenega, pričakujem, da lahko pošten delavec zahteva in pričakuje tisto, kar mu je sogovornik na drugi strani v obliki drobtinic obljubil že davno nazaj. Četudi bi zato morala stati na cesti ali v vrsti pred okencem. Dostojanstvo ni naprodaj in velja si zapomniti, da ne gre za bando državne uprave, ki brezdelna živi na račun davkoplačevalcev, ampak za ljudi, ki (tako kot vi) pošteno dela za borne denarce, ki komaj zadostujejo za plačilo računov in polprazen hladilnik, v katerem je že zdavnaj zmanjkalo prostora za dostojanstvo.