. . . . . . . . . . . . . . . .
Spet sem tu z razmišljanji o tem, zakaj pravzaprav smo. Sem na svetu zato, da dnevno izgorevam v svoji preobleki marljive kranjske čebele ali zato, da zasledujem neko nevidno pot, ki me bo nekoč nekje odložila na pravem ovinku in me prepustila izgubljanju v vetru, ki veje tam okoli…? Kot majhna sem si glavo polnila z domišljijskimi predstavami širnosti in čarobnosti izbire, ki me čaka, sanjarila o nepopisnih pustolovskih raziskovanjih v prid človeštvu, o gromkih političnih debatah in filozofskih razglabljanjih velikih umov, predvsem pa o svobodi odločitev, ki me bo v življenju usmerjala. Tam nekje na deželi bom v svoji hiški škrabljala in modrovala, pred hiško bo vse, kar bom potrebovala za samozadostno življenje, z vaščani pa bom v zameno za kak priboljšek trgovala z nasveti. Tako sem si predstavljala. Seveda je svoboda življenja prevzela čisto drugačno obliko. Pogosto se sprašujem, zakaj dovoljujem toliko ranljivosti tej moji svobodi in zakaj nekim nepomembnim, a perečim zadevam, namenjam toliko časa in energije, toliko sebe, drugim, ki imajo nesporno prednost pri moji svobodni izbiri, pa manj… Vpetost v svet, v odnose, v tuje urnike in tuja življenja. Več egoizma potrebujem, več nonšalantnosti, s katero bi odpravila in opravila z vsem in vsemi, ki uzurpirajo negotovost moje svobode. Pa vendar jo imam. Svobodo. In kljub vsemu se veselim vsakega dne in tudi neizogibne vsakdanjosti, ki jo prinaša. Vsi vemo, da bo naše poti nekje konec in vendar se vedemo, kot da gre za neskončno premico. In prav je tako. Če bi živeli z mislijo na konec, potem bi se najbrž izgubili v patetičnosti časa, v vseenosti vsega, v čisti nesmiselnosti naših početij. Tako pa vendarle ohranjamo negotovost in, medtem ko se izgubljamo v majhnih in velikih radostih, čakamo na … NEKAJ.
Spet sem tu z razmišljanji o tem, zakaj pravzaprav smo. Sem na svetu zato, da dnevno izgorevam v svoji preobleki marljive kranjske čebele ali zato, da zasledujem neko nevidno pot, ki me bo nekoč nekje odložila na pravem ovinku in me prepustila izgubljanju v vetru, ki veje tam okoli…? Kot majhna sem si glavo polnila z domišljijskimi predstavami širnosti in čarobnosti izbire, ki me čaka, sanjarila o nepopisnih pustolovskih raziskovanjih v prid človeštvu, o gromkih političnih debatah in filozofskih razglabljanjih velikih umov, predvsem pa o svobodi odločitev, ki me bo v življenju usmerjala. Tam nekje na deželi bom v svoji hiški škrabljala in modrovala, pred hiško bo vse, kar bom potrebovala za samozadostno življenje, z vaščani pa bom v zameno za kak priboljšek trgovala z nasveti. Tako sem si predstavljala. Seveda je svoboda življenja prevzela čisto drugačno obliko. Pogosto se sprašujem, zakaj dovoljujem toliko ranljivosti tej moji svobodi in zakaj nekim nepomembnim, a perečim zadevam, namenjam toliko časa in energije, toliko sebe, drugim, ki imajo nesporno prednost pri moji svobodni izbiri, pa manj… Vpetost v svet, v odnose, v tuje urnike in tuja življenja. Več egoizma potrebujem, več nonšalantnosti, s katero bi odpravila in opravila z vsem in vsemi, ki uzurpirajo negotovost moje svobode. Pa vendar jo imam. Svobodo. In kljub vsemu se veselim vsakega dne in tudi neizogibne vsakdanjosti, ki jo prinaša. Vsi vemo, da bo naše poti nekje konec in vendar se vedemo, kot da gre za neskončno premico. In prav je tako. Če bi živeli z mislijo na konec, potem bi se najbrž izgubili v patetičnosti časa, v vseenosti vsega, v čisti nesmiselnosti naših početij. Tako pa vendarle ohranjamo negotovost in, medtem ko se izgubljamo v majhnih in velikih radostih, čakamo na … NEKAJ.
