. . . . . . . . . . . . . . . .
Vsak konec je napoved novega začetka, zato se tudi tega konca veselim. In hkrati me je strah vseh neslutenosti, ki prežijo name. VEM, da bo 2011 posebna, vsaj zaradi dveh reči, o katerih pa več, ko bo pravi čas zanju. Hitim in se spotikam, želim, da se čimprej zgodi, obenem pa kar malo zavlačujem, ker na lepe stvari se vedno splača malce počakati, tako kot se je treba prebiti skozi juho in glavno jed s solato, da bi prišli do cukr trenutka. No, saj vem, da gremo lahko direkt k solati ali pa kar k sladkorju, ampak ko že poskušam razložiti poanto, mi dovolite, da grem po tradicionalni poti dolgočasja. :) Nič se ne zgodi samo od sebe, tako se tudi v prihodnje ne bo. Daljše ko je naprezanje, slajše, a krajše je zmagoslavje. In vendar gre za drobcene trenutke, za tiste one small step..., kjer ni giant leap..., a občutek vsemogočnosti ni nič manj armstrongovski. Obenem si želim, da bi tudi grde misli, ki me vseeno tu in tam popadejo, bile bolšje velikosti, zavist pa merljiva le v dobrem. Majhnost lastnega duha kažem, ko zavidam neumnosti, pomembnosti pa cenim in zgolj zavzdihnem "oh, ko bi tudi jaz lahko tako pela/to znala/to zmogla", obenem pa se zavedam lastnih omejenosti in dejstva, da smo si ljudje zelo zelo različno. Medtem, ko morda meni ne zmanjka besed, se nekomu drugemu beseda vsakokrat zatakne, a ko zapoje, mu prisluhnejo tudi temne gozdne vile, zato tiste moje besede izpuhtijo v same sebe. In četudi moji prsti lahko morda gibko pričarajo nekaj iz česarkoli, to vendarle ni primerljivo s čarobnostmi, ki jih znajo ustvariti tuje roke. Pa se zato nič manj ne cenim in prav tako zato nič bolj ne ljubim drugih. Radosti me, da je svet pisana mešanica mene in vas, vas in mene, in upam, da vmes tudi kdaj trknemo en ob drugega. Če ste suhi ali debeli, lepi ali manj lepi, dobri ali manj dobri, pametni ali manj pametni – vsem sporočam, da vam kaj takega ne bom zavidala, ker gre za reči, ki jih tisto nekaj v vas bodisi presega ali ne. Vse, kar šteje, je lepa misel, dobro dejanje in nasmeh tudi takrat, ko bi najraje kričali bolečino, ki vas duši.
Vsak konec je napoved novega začetka, zato se tudi tega konca veselim. In hkrati me je strah vseh neslutenosti, ki prežijo name. VEM, da bo 2011 posebna, vsaj zaradi dveh reči, o katerih pa več, ko bo pravi čas zanju. Hitim in se spotikam, želim, da se čimprej zgodi, obenem pa kar malo zavlačujem, ker na lepe stvari se vedno splača malce počakati, tako kot se je treba prebiti skozi juho in glavno jed s solato, da bi prišli do cukr trenutka. No, saj vem, da gremo lahko direkt k solati ali pa kar k sladkorju, ampak ko že poskušam razložiti poanto, mi dovolite, da grem po tradicionalni poti dolgočasja. :) Nič se ne zgodi samo od sebe, tako se tudi v prihodnje ne bo. Daljše ko je naprezanje, slajše, a krajše je zmagoslavje. In vendar gre za drobcene trenutke, za tiste one small step..., kjer ni giant leap..., a občutek vsemogočnosti ni nič manj armstrongovski. Obenem si želim, da bi tudi grde misli, ki me vseeno tu in tam popadejo, bile bolšje velikosti, zavist pa merljiva le v dobrem. Majhnost lastnega duha kažem, ko zavidam neumnosti, pomembnosti pa cenim in zgolj zavzdihnem "oh, ko bi tudi jaz lahko tako pela/to znala/to zmogla", obenem pa se zavedam lastnih omejenosti in dejstva, da smo si ljudje zelo zelo različno. Medtem, ko morda meni ne zmanjka besed, se nekomu drugemu beseda vsakokrat zatakne, a ko zapoje, mu prisluhnejo tudi temne gozdne vile, zato tiste moje besede izpuhtijo v same sebe. In četudi moji prsti lahko morda gibko pričarajo nekaj iz česarkoli, to vendarle ni primerljivo s čarobnostmi, ki jih znajo ustvariti tuje roke. Pa se zato nič manj ne cenim in prav tako zato nič bolj ne ljubim drugih. Radosti me, da je svet pisana mešanica mene in vas, vas in mene, in upam, da vmes tudi kdaj trknemo en ob drugega. Če ste suhi ali debeli, lepi ali manj lepi, dobri ali manj dobri, pametni ali manj pametni – vsem sporočam, da vam kaj takega ne bom zavidala, ker gre za reči, ki jih tisto nekaj v vas bodisi presega ali ne. Vse, kar šteje, je lepa misel, dobro dejanje in nasmeh tudi takrat, ko bi najraje kričali bolečino, ki vas duši.
Pretend you're happy when you are blue
It isn't very hard to do
:)
It isn't very hard to do
:)
