. . . . . . . . . . . . . . . .
Jedrnato in zanimivo je današnje deževno dogajanje. Omogoča čudežna domišljijska sanjarjenja. Tako si na primer želim oditi tja na vetrovne in zeleno poraščene klife Irske, v eno tistih čudovitih kočic, se ugnezditi v rdečo žametno zofo in goltati knjige, eno za drugo, drobiti piškotke, enega za drugim, in piti črni čaj z mlekom iz vegaste bele skodelice, enega za drugim. Pa še veliko prehrambenih navad in razvad bi ponavljala v neskončnost, hranila tistih nekaj kur, ki bi nosila sveža jajca, da bi jih za zajtrk ubila v vroče olje in potem topel, dišeč, ravnokar iz pečice vzet in rahlo ohlajen kruh prav počasi in z užitkom namakala v rumenjak, na koncu pa snedla še ljubi beljak in krožnik pomazala do zadnje drobtinice. Potem bi zajahala kolo in pustila vetru, da mi mrši lase, loveč sončne žarke in pege na obrazu. In bi namočila noge v mrzlo morje, prisluhnila nemirnim valovom in opazovala smetanaste oblake, poslušajoč vpijoče galebe. Pa pisma, veliko njih!, bi napisala in odposlala in potem čakala na poštarja, ki bi polnil poštni nabiralnik s pozdravi in novicami iz daljnih krajev. Nove razsežnosti vsakdana. Brez naglice. Brez obveznosti. Z ognjenim vetrom in spominsko knjigo v mislih. Z vseenostjo glede jutri in z veliko mero brezbrižnosti glede včeraj. Tukaj in zdaj. Brez utesnjenosti in strašne minljivosti. Sonce je posijalo. Morda se posmiha temu izlivu idealizirane naivnosti… Kar naj se. They can't take that away from me.
Jedrnato in zanimivo je današnje deževno dogajanje. Omogoča čudežna domišljijska sanjarjenja. Tako si na primer želim oditi tja na vetrovne in zeleno poraščene klife Irske, v eno tistih čudovitih kočic, se ugnezditi v rdečo žametno zofo in goltati knjige, eno za drugo, drobiti piškotke, enega za drugim, in piti črni čaj z mlekom iz vegaste bele skodelice, enega za drugim. Pa še veliko prehrambenih navad in razvad bi ponavljala v neskončnost, hranila tistih nekaj kur, ki bi nosila sveža jajca, da bi jih za zajtrk ubila v vroče olje in potem topel, dišeč, ravnokar iz pečice vzet in rahlo ohlajen kruh prav počasi in z užitkom namakala v rumenjak, na koncu pa snedla še ljubi beljak in krožnik pomazala do zadnje drobtinice. Potem bi zajahala kolo in pustila vetru, da mi mrši lase, loveč sončne žarke in pege na obrazu. In bi namočila noge v mrzlo morje, prisluhnila nemirnim valovom in opazovala smetanaste oblake, poslušajoč vpijoče galebe. Pa pisma, veliko njih!, bi napisala in odposlala in potem čakala na poštarja, ki bi polnil poštni nabiralnik s pozdravi in novicami iz daljnih krajev. Nove razsežnosti vsakdana. Brez naglice. Brez obveznosti. Z ognjenim vetrom in spominsko knjigo v mislih. Z vseenostjo glede jutri in z veliko mero brezbrižnosti glede včeraj. Tukaj in zdaj. Brez utesnjenosti in strašne minljivosti. Sonce je posijalo. Morda se posmiha temu izlivu idealizirane naivnosti… Kar naj se. They can't take that away from me.
