22 junij 2010

Krhkost obstoja

. . . . . . . . . . . . . . . .


Včeraj sem se ves dan z veseljem pomikala proti četrti uri, da bi potem švignila na ljubo destinacijo. Okoli tretje me je nekaj tako silovito pretreslo, da me je minila volja in veselje do tistega, kar sem si želela dva dni, se odpeljala domov in nesrečna zakopala glavo v blazino, na robu solza in potrta do apokaliptičnih razsežnosti. Čez pol ure je očitno ta moja žalost v tistem drugem povzročila nekaj podobnega, nekaj takega, da se je moralo postaviti znova in nemogoče je opisati kvas, ki je bil dodan mojemu telesu in povzročil reakcijo vnovičnega prebujenja. Sreča je nadomestila žalost in pretekla ura ali dve sta se zazdeli vrženi proč v že tako prekratkem času, ki nam je dan za teptanje tega planeta. Neverjetno, kako lahko čisto majcen zazib stvari v nenačrtovano smer povzroči potrese moči metuljevega zamaha s krili. Danes upam na silovit trk izobilja užitkov.