06 junij 2010

Jutra

. . . . . . . . . . . . . . . .

Moji vikendi so strašansko predvidljivi – delo, delo, delo. Ne morem se mu izogniti, saj gre za pravokotno stvaritev z opečnato kapico, ki jo bom nekega (upam, da ne tako daljnega) dne klicala dom. Ne, ne pritožujem se, saj je, kot je že davno nekoč rekla I. B. M., sreča najlepša, dokler nanjo čakaš. Še najbolj od vsega ljubim jutra, ko me poti vodijo do cilja – jutranja tišina ulic, cest, pokrajine in vijugastih dolenjskih cestic je vredna zaspanega brundanja in hudovanja v slogu ''ali mi je tega res treba?''. S prehajanjem iz meseca v mesec se spreminjajo tudi ta moja jutra. Majsko-junijska so resnično čarobna. Sramežljivo ptičje oglašanje, zelena, ki se je nenadoma razbohotila vse naokoli in ljubko barvite cvetice čarajo najlepša upanja in obujajo davno pozabljene spomine. Obenem zbujajo željo, da bi se skotalila po tistem vabečem travnatem hribu in splezala na tisto razvejano drevo, stekla v žitno polje in občudovala pikapolonico kako leno uživa vetrc v klasju. Vonjati, videti, slišati, ČUTITI. Ni prostora za pritoževanje. :)