19 junij 2010

Vezenine

. . . . . . . . . . . . . . . .


Moja glava je prežeta s podatki vseh vrst – imeni, letnicami, številkami, besedami, teorijami, zarotami, zamerami, domišljijo, pesmimi, vonjavami, barvami, hrepenenjem, oblikami, stavki, opomniki, …, življenjem samim, v njegovih včeraj, danes in jutri oblikah. Ne počiva, le včasih se upočasni. Je kot vezenina neprepoznavnih oblik iz neotipljive snovi. In vendar je to glava, spoj telesa z razumom, ki usmerja moje gibe in dejanja, bije večno bitko z nagonskim. Sprašujem se, koliko ljudi je potemtakem pravzaprav pristnih? Koliko jih skoči v grm po cvetoči cvet in koliko jih pri tem ustavi strah pred kaznijo, če bi jih pri tem opazili? Tak cvet je najbolj dišeč.

If birds in flight go unburdened by names, let my memories be free of dates. (H. M.)



Sem pleksimanka. Pa vi?