. . . . . . . . . . . . . . . .
»Sposodim si star biciklin, nikogar z njim ne dohitim, nikogar z njim ne prehitim, le veter si v lase lovim…'' pravi F.L. Moja Daisy je en tak star biciklin, le da si ga jaz ne sposodim, ampak ga imam, posedujem, sem njegova lastnica in prijateljica. Moj oziroma moja je. Že dolgo. Lepa, stara, črna in hitra kot strela (predvsem navzdol po klancu). Važiva se vsepovsod in uživava, da je končno čas za vihrava potepanja. Sem se tudi že pošteno nahladila na njej, saj sem se pametno odpravila po tisti gozdni poti, vzporedni z Večno potjo, do Mosteca. Seveda sem naju precenila, tako da je bila pot dolga in naporna, jaz pa potem dva tedna skoraj negibna in zamamilana, da sem sploh zmogla živeti. Čez hrbet me je pritisnilo in zategnilo, za vse večne čase prepričalo, da me nikdar več ne popade tovrstna ideja. Moja Daisy namreč ni dirkalno, ampak mestno kolo. Táko, za afne guncat, ne pa rekorde podirat. Rada imam kolesa, svobodo, ki ti jo omogočajo, nevarnost, v katero te spravljajo in zvončkljanje, ki jih obvezno spremlja. Moj zvonec je tak bunkast in prodoren, tisti pravi, da opozarja nase. Name, na naju. Sonce, dež, veter, sneg, … Ni pomembno. Daisy zmore vse.
»Sposodim si star biciklin, nikogar z njim ne dohitim, nikogar z njim ne prehitim, le veter si v lase lovim…'' pravi F.L. Moja Daisy je en tak star biciklin, le da si ga jaz ne sposodim, ampak ga imam, posedujem, sem njegova lastnica in prijateljica. Moj oziroma moja je. Že dolgo. Lepa, stara, črna in hitra kot strela (predvsem navzdol po klancu). Važiva se vsepovsod in uživava, da je končno čas za vihrava potepanja. Sem se tudi že pošteno nahladila na njej, saj sem se pametno odpravila po tisti gozdni poti, vzporedni z Večno potjo, do Mosteca. Seveda sem naju precenila, tako da je bila pot dolga in naporna, jaz pa potem dva tedna skoraj negibna in zamamilana, da sem sploh zmogla živeti. Čez hrbet me je pritisnilo in zategnilo, za vse večne čase prepričalo, da me nikdar več ne popade tovrstna ideja. Moja Daisy namreč ni dirkalno, ampak mestno kolo. Táko, za afne guncat, ne pa rekorde podirat. Rada imam kolesa, svobodo, ki ti jo omogočajo, nevarnost, v katero te spravljajo in zvončkljanje, ki jih obvezno spremlja. Moj zvonec je tak bunkast in prodoren, tisti pravi, da opozarja nase. Name, na naju. Sonce, dež, veter, sneg, … Ni pomembno. Daisy zmore vse.
Driiiiiiiiiiiiiiiing, driiiiiiiiiiiiiiiiiiing.
