. . . . . . . . . . . . . . . .
Takole gre zgodba mojega odraščanja – televizijska škatlica je bila čarobno okence v svet in skozi to okno sem letela v neslutene višave, se bojevala zdaj na strani Indijancev zdaj na strani kavbojcev, točila krokodilje solze, navijala za naše in malo manj naše, plula okoli sveta, plavala z delfini, letela z balonom, zmagovala na atletskih stezah velikih mest, …, in ne nazadnje občudovala podvodni svet v vseh njegovih barvitostih in tišini. To je bil moj virtualni svet, kakršnega je za mnoge prinesel šele svet računalnikov in brskalnikov. Televiziji sem se odrekla kakšnih deset let nazaj, kar pa ne pomeni, da sta se moja radovednost in širjenje znanja tam ustavila. Le predrugačilo se je vse skupaj. Realni svet, v katerem živim, je seveda drugačen od tistega, ki ga rišejo režiserji. Ker je poletje tu in z njim vse radosti, ki jih prinaša, naj vam prišepnem o mojem ''potapljaškem'' fiasku. Rada plavam, rada imam vodo. Čeprav se morja tudi bojim. Bojim se vseh tistih malih ribic, ki so velike kot noht na najmanjšem prstu na nogah. In vseh tistih skal, ki v neštetih luknjicah skrivajo morske pošasti. Ja, ja, ljubke so, ko jih gledate takole v prijetno hladni vodi in brezskrbno brcate žabico, a le poglejte si jih pod mikroskopom. Kafkovska scena. Ampak še vedno plavam. Daleč. Le dol bolj malo kukam. :) Pod vtisom vseh čarobnih potovanj ladje Calypso in skrivnosti, ki so bile tako odkrite in poslane v svet vsem malim in velikim radovednežem pred televizijskimi ekrani, sem si nataknila plavuti, da bi kot najbolj elegantna riba odbrzela v globine pred seboj. Res sem šla v globino, ampak dobesedno. Noge so bile težke, kot bi mi nekdo na vsako poveznil dvajsetkilogramsko kroglo in začel se je strašanski boj za življenje, za to, da se obdržim na gladini. Naj mi samo še kdo reče, da so plavuti ustvarjene za posnemanje ribjega načina življenja! Človek je človek in narejen je, da hodi. Da svoje noge uporablja v obliki, kakršne so. S takimi nogami plavam hitro in dobro. Seveda nisem Sara I., ampak z njo se ne primerjam. Plavuti so moje noge onesposobile. Bila sem težka kot nosorog in okorna kot slon v hladilniku. Bilo je grozno. Vsi drugi so drseli sem in tja, uživali v vsaki kapljici vode zgoraj in spodaj in vmes, mene pa je osrečevalo že dejstvo, da sploh še diham. Polom. In ni bil edini tisti dan. Poskusila sem še potapljaško masko in dihalko (cevko, ki si jo na enem koncu vstaviš v usta, na drugi, ki je za začetek nad vodo, pa prihaja zrak do tebe – vem, da veste). Maska nataknjena. Vidim. Bolj slabo, ampak bo. Dihalka nekako ne gre v usta, a jo požokam in pripravljena sem za v vodo. S tem težko diham že na kopnem, kaj bo šele pod vodo. Pa vseeno grem in se skoraj zadušim. Preprosto ne znam uporabljati vseh teh zadev, ki mi polnijo usta, ovirajo razgled, mašijo nos, me spravljajo v neko stanje utesnjenosti in robotiziranosti… Takale smotka sem. Zato še vedno plavam as mother nature made me, pod vodo pa zdržim z odprtimi očmi in z zadržanim dihom dokler gre, potem priplavam na površje po novo zalogo. In zdaj si želim na morje, Jacques-Yves Cousteau pa naj mede glave še mnogim generacijam. :)
Takole gre zgodba mojega odraščanja – televizijska škatlica je bila čarobno okence v svet in skozi to okno sem letela v neslutene višave, se bojevala zdaj na strani Indijancev zdaj na strani kavbojcev, točila krokodilje solze, navijala za naše in malo manj naše, plula okoli sveta, plavala z delfini, letela z balonom, zmagovala na atletskih stezah velikih mest, …, in ne nazadnje občudovala podvodni svet v vseh njegovih barvitostih in tišini. To je bil moj virtualni svet, kakršnega je za mnoge prinesel šele svet računalnikov in brskalnikov. Televiziji sem se odrekla kakšnih deset let nazaj, kar pa ne pomeni, da sta se moja radovednost in širjenje znanja tam ustavila. Le predrugačilo se je vse skupaj. Realni svet, v katerem živim, je seveda drugačen od tistega, ki ga rišejo režiserji. Ker je poletje tu in z njim vse radosti, ki jih prinaša, naj vam prišepnem o mojem ''potapljaškem'' fiasku. Rada plavam, rada imam vodo. Čeprav se morja tudi bojim. Bojim se vseh tistih malih ribic, ki so velike kot noht na najmanjšem prstu na nogah. In vseh tistih skal, ki v neštetih luknjicah skrivajo morske pošasti. Ja, ja, ljubke so, ko jih gledate takole v prijetno hladni vodi in brezskrbno brcate žabico, a le poglejte si jih pod mikroskopom. Kafkovska scena. Ampak še vedno plavam. Daleč. Le dol bolj malo kukam. :) Pod vtisom vseh čarobnih potovanj ladje Calypso in skrivnosti, ki so bile tako odkrite in poslane v svet vsem malim in velikim radovednežem pred televizijskimi ekrani, sem si nataknila plavuti, da bi kot najbolj elegantna riba odbrzela v globine pred seboj. Res sem šla v globino, ampak dobesedno. Noge so bile težke, kot bi mi nekdo na vsako poveznil dvajsetkilogramsko kroglo in začel se je strašanski boj za življenje, za to, da se obdržim na gladini. Naj mi samo še kdo reče, da so plavuti ustvarjene za posnemanje ribjega načina življenja! Človek je človek in narejen je, da hodi. Da svoje noge uporablja v obliki, kakršne so. S takimi nogami plavam hitro in dobro. Seveda nisem Sara I., ampak z njo se ne primerjam. Plavuti so moje noge onesposobile. Bila sem težka kot nosorog in okorna kot slon v hladilniku. Bilo je grozno. Vsi drugi so drseli sem in tja, uživali v vsaki kapljici vode zgoraj in spodaj in vmes, mene pa je osrečevalo že dejstvo, da sploh še diham. Polom. In ni bil edini tisti dan. Poskusila sem še potapljaško masko in dihalko (cevko, ki si jo na enem koncu vstaviš v usta, na drugi, ki je za začetek nad vodo, pa prihaja zrak do tebe – vem, da veste). Maska nataknjena. Vidim. Bolj slabo, ampak bo. Dihalka nekako ne gre v usta, a jo požokam in pripravljena sem za v vodo. S tem težko diham že na kopnem, kaj bo šele pod vodo. Pa vseeno grem in se skoraj zadušim. Preprosto ne znam uporabljati vseh teh zadev, ki mi polnijo usta, ovirajo razgled, mašijo nos, me spravljajo v neko stanje utesnjenosti in robotiziranosti… Takale smotka sem. Zato še vedno plavam as mother nature made me, pod vodo pa zdržim z odprtimi očmi in z zadržanim dihom dokler gre, potem priplavam na površje po novo zalogo. In zdaj si želim na morje, Jacques-Yves Cousteau pa naj mede glave še mnogim generacijam. :)
