22 september 2013

Zadnji poletni

. . . . . . . . . . . . . . . .

Komaj se je začelo, ga je že konec. Morda zaradi poznega odhoda na počitnice, morda zaradi vremenske nestanovitnosti, a zdi se mi, da niso daleč tisti uvodni junijski dnevi, ko sva morala dokupita drva, da je kamin lahko ogrel zmrznjeni telesi, zdaj pa je koledarsko konec tega obdobja frfotajočih oblek in sandalov. Še vedno vztrajam brez nogavic, a jutra in večeri me opozarjajo, da si kmalu nakopljem pljučnico, če se ne odpovem tej svoji stari navadi čim dlje brez in spomladi čim dlje v nogavicah. Kar je, je. Sandali so pospravljeni, garderoba izpraznjena, jesenske tegobe pomanjkanja oblačil so tu. O večnem iskanju črnih balerink in črnih hlač sploh ne bom izgubljala besed. Današnja trgatev je obet čajev in juh in vsega dobrega, kar nam je narava dala in sva pravočasno ujela v kozarce, da bova vse tja do naslednjega junija v nosnice lovila poletne večere, paradižnikasto dišeče prste, sočne breskve, zrele slive in kiselkasto lupino ringlojev. Naj bo jutri čimprej tu.