Kje so tiste stezice...

. . . . . . . . . . . . . . . .

Prejšnji teden sem se v rojstnem kraju po sili razmer sprehodila od bratovega do maminega stanovanja. Večer se je že spustil, v zraku zima, nekaj kapelj dežja, a pot se je izkazala za eno lepših izkušenj zadnjega desetletja. Gre za pot, ki sem jo nekoč, najbrž bo tega že dvajset, morda trideset let, prehodila ali prekolesarila ničkolikokrat, a tokrat je šlo za spomine, ki so vreli iz mene, iz vsake bilke, zgradbe in predmeta ob poti. Prisežem, bilo je kot časovni stroj. V sedanjih letih te lastno življenje izžema, jemlje moči, celo domišljija se nekako skrotoviči, te osredotoča na lastne misli in hotenja, ujame v svoje mreže odraslosti, ki ima, seveda, tudi vrsto lepih plati. Ta večerni sprehod pa je bil sprehod deklice, ki drami zaupljivost in domačnost, ki zvedavo zre v osvetljena stanovanja in v nosnice lovi vonj tujih življenj. Čeprav je pot kratka, ponudi mali disneyland. Ko sem tako hodila po tisti poti, se je nagajiv nasmeh sam prikradel na moj obraz in če bi me kdo opazoval, bi najbrž mislil, da sem čiv-čiv, ker sem se ne le smejala, ampak mislim, da sem se celo na glas pogovarjala sama s seboj. Odneslo me je tja v pobuškana kolena in rdečico čez obraz, v kombinezon in elanke z rumeno maso na rami in tisti kucelj, ki se skriva med tamkajšnjimi bloki in je nekoč predstavljal pravi izziv za male bojane križaje in anje zavadlav in veronike šarec. Kako popolnoma nesmiselno se mi je tisti večer zdelo moje življenje in kako polna upanja in odkritosrčne radosti sem kot tistikrat tisto malo dekletce vkorakala v topel mamičin objem...