. . . . . . . . . . . . . . . .
Izogibam se oznakam najboljši, najslabši, naj to, naj ono, a leto, ki jemlje slovo, je postreglo z nekaj presežki, z nekaj odstopanji od povprečnega, ki si tako oznako zaslužijo. Žal, ni bilo moje leto. A vendarle si je od vseh 345 dni, vključno z današnjim, eden prislužil oznako najlepši, ali, če hočete, najsrečnejši dan. Pa ne le v letu, lahko bi bil kot tak označen za moje življenje. 17. april 2013. Ne, med mojimi objavami tega leta ne boste našli vesti za ta dan, ker je bil skrbno varovan kot zaklad tiste posebne vrste, v katerega pokukaš in ne moreš verjeti, da je res tvoj, tukaj, zate. Ne, ne bom povedala, kaj tako posebnega se je zgodilo tistega dne, morda malce tudi iz vraževernosti, da ne bi za vekomaj onemogočila njegove ponovitve. In kot se rado dogaja z lepimi stvarmi, tudi ta sreča ni dolgo trajala. Nesmiselno bi bilo iskati razloge, a vendar v glavi možganske niti pletejo in vzorčijo, razdirajo in znova nizajo niti vseh zakajev, ki svojih zatojev v razumski razlagi ne bodo nikoli dočakali. Črnogledost seveda ni izbira, a tu in tam se ji vendarle prepustim, tako kot udarim po mizi, kadar se nakopiči jeza, ali pa se glasno krohotam, ko veselje grozi, da bo raztreščilo telo na milijon kosov. A ker me je življenje naučilo, da predaja ni izbira, tudi tokrat ne bo. Verjeti je treba, da se vse želje uresničijo in da je vendarle nekje nekdo ali nekaj, ki črnim oblakom, ki se nesrečno ujamejo v prepih odprtih src, pokaže izhod, pot nazaj tja, od koder so prišli.
Izogibam se oznakam najboljši, najslabši, naj to, naj ono, a leto, ki jemlje slovo, je postreglo z nekaj presežki, z nekaj odstopanji od povprečnega, ki si tako oznako zaslužijo. Žal, ni bilo moje leto. A vendarle si je od vseh 345 dni, vključno z današnjim, eden prislužil oznako najlepši, ali, če hočete, najsrečnejši dan. Pa ne le v letu, lahko bi bil kot tak označen za moje življenje. 17. april 2013. Ne, med mojimi objavami tega leta ne boste našli vesti za ta dan, ker je bil skrbno varovan kot zaklad tiste posebne vrste, v katerega pokukaš in ne moreš verjeti, da je res tvoj, tukaj, zate. Ne, ne bom povedala, kaj tako posebnega se je zgodilo tistega dne, morda malce tudi iz vraževernosti, da ne bi za vekomaj onemogočila njegove ponovitve. In kot se rado dogaja z lepimi stvarmi, tudi ta sreča ni dolgo trajala. Nesmiselno bi bilo iskati razloge, a vendar v glavi možganske niti pletejo in vzorčijo, razdirajo in znova nizajo niti vseh zakajev, ki svojih zatojev v razumski razlagi ne bodo nikoli dočakali. Črnogledost seveda ni izbira, a tu in tam se ji vendarle prepustim, tako kot udarim po mizi, kadar se nakopiči jeza, ali pa se glasno krohotam, ko veselje grozi, da bo raztreščilo telo na milijon kosov. A ker me je življenje naučilo, da predaja ni izbira, tudi tokrat ne bo. Verjeti je treba, da se vse želje uresničijo in da je vendarle nekje nekdo ali nekaj, ki črnim oblakom, ki se nesrečno ujamejo v prepih odprtih src, pokaže izhod, pot nazaj tja, od koder so prišli.
