. . . . . . . . . . . . . . . .
Kamin greje, zunaj dan počasi jemlje slovo, štirinožec s svojim dihanjem nakazuje, da se v sanjah podi po širnih travnikih... Trudim se
nekaj določnega početi, a mi misli uhajajo zdaj sem, zdaj tja. T. je na
potepanju, turoba zunaj je že ves dan onemogočala delo okoli hiše, zato se misli,
ki bi morale biti osredotočene na točno določeno vsebino, ukvarjajo s težkimi temami. Razmišljam, kako
lahko klepetamo o vsem, le o pomembnih rečeh ne. Kako si povemo marsikaj, a dejansko tisto pomembno zadržimo zase, kot
bi se bali, da nam bo z deljenjem še s kom šlo kaj narobe, ne da bi pri tem
pomislili, da bi, če so tisti drugi naši prijatelji, pravzaprav pri njih lahko
dobili spodbudo, dobre misli, upanje in lepe želje. Najbrž nek prastar, vraževeren
strah pred tem, da če se zagovorimo, prehitro povemo, potem morda na koncu ne
bo nič iz nečesa kar snujemo ali se snuje, in bo potem naša žalost pomnožena s
številom ljudi, s katerimi smo to predhodno delili? Pa vendar ima večina stvari
lep konec! Vedno sem bolj prizadeta takrat, ko naknadno nekaj izvem in nekdo ni
želel tega deliti. Takrat čutim, kot da ne bi bila vredna zaupanja, da morda
mislijo, da se ne bi veselila z njimi ali ne bi dojela vseh razsežnosti posameznega
veselja ali tegobe. Pa vendar je lepo vedeti, da nismo sami. Stvari v življenju
se zgodijo v skladu z nekimi naravnimi silami, na katere imamo le malo vpliva.
Če še tako pazimo, se izogibamo neželenemu, smo pozitivno naravnani, sprejmemo tisoč previdnostnih ukrepov, se bo čisto vse zgodilo tako, kot se je posamezni
zadevi namenilo v trenutku njenega "rojstva". Morda je to tisto, kar je najbolj
nedoumljivo, nekaj s čimer vnaprej izgubljamo bitko in kjer lahko le upamo, da
bomo na koncu stali na zmagovalni stopnički. Ko boli, ne pomaga topla beseda,
niti objemajoča roka, saj si v žalosti sam in se je treba pregristi skoznjo,
prej pa broditi po močvirju samoobtoževanj in vseh "čejev"; tista beseda in
objem štejeta, ko čas opravi svoje. Želim si, da bi si dovolili biti ranljivi. Takrat
bodo tiste roke, tisti objem, objemale srečo.
