. . . . . . . . . . . . . . . .
Kako narejeni smo oziroma koliko izvirnosti premoremo? Je vse že povedano, napisano, narejeno, videno, doživeto? Koliko izvirno našega je v nas in koliko smo sestavljeni iz tujih idej, tujih videnj, mnenj in dojemanj? Gre za naše besede in misli ali zgolj za ponavljanje slišanega in videnega? Koliko izkustveno našega je v nas ali samo ponavljamo za drugimi, ne da bi se tega zavedali? Misleč, da govorimo in izražamo svojo misel, nezavedno ponovimo in se tako poistovetimo z izrečenim, ne da bi sploh vedeli, da smo zgolj odraz nekoga ali nečesa? Kje smo se izgubili? Kje je izvirnost? Ali sploh še obstaja? So stališča, za katera sem pripravljena storiti marsikaj, verodostojna, ker jih ponotranjam z ali brez premisleka in preudarka ALI ker izvirajo iz mene? Nisem ovčica, najbrž sem zato večino časa besna zaradi raznoraznih stvari, še najbolj zaradi apatičnosti večine, zaradi zadovoljstva, ki nima podlage in neuporabe potenciala, ki ga vsakdo ima.
Mah, hotela sem pisati o prijetnem prebujanju ob zvokih balona, ki sicer neslišno drsi nad zaspanim mestom in ga slišim zgolj zaradi plina, ki ga poganja v čudovitem sončnem jutru. Pa o dežju, ki me je ujel na poti iz službe in me namočil, ko sem kolesarila proti domu. In še marsičem lepem. A me je T., ko sem pokazala papirnate metulje, ki sem jih izrezljala iz časopisnega papirja in navila na zlato žičko, namesto pohvale, vprašal, kje sem to videla. In me strašno razjezil. Mar moram videti, da bi naredila?!? Res misli, da ne morem u s t v a r i t i???
Kako narejeni smo oziroma koliko izvirnosti premoremo? Je vse že povedano, napisano, narejeno, videno, doživeto? Koliko izvirno našega je v nas in koliko smo sestavljeni iz tujih idej, tujih videnj, mnenj in dojemanj? Gre za naše besede in misli ali zgolj za ponavljanje slišanega in videnega? Koliko izkustveno našega je v nas ali samo ponavljamo za drugimi, ne da bi se tega zavedali? Misleč, da govorimo in izražamo svojo misel, nezavedno ponovimo in se tako poistovetimo z izrečenim, ne da bi sploh vedeli, da smo zgolj odraz nekoga ali nečesa? Kje smo se izgubili? Kje je izvirnost? Ali sploh še obstaja? So stališča, za katera sem pripravljena storiti marsikaj, verodostojna, ker jih ponotranjam z ali brez premisleka in preudarka ALI ker izvirajo iz mene? Nisem ovčica, najbrž sem zato večino časa besna zaradi raznoraznih stvari, še najbolj zaradi apatičnosti večine, zaradi zadovoljstva, ki nima podlage in neuporabe potenciala, ki ga vsakdo ima.
Mah, hotela sem pisati o prijetnem prebujanju ob zvokih balona, ki sicer neslišno drsi nad zaspanim mestom in ga slišim zgolj zaradi plina, ki ga poganja v čudovitem sončnem jutru. Pa o dežju, ki me je ujel na poti iz službe in me namočil, ko sem kolesarila proti domu. In še marsičem lepem. A me je T., ko sem pokazala papirnate metulje, ki sem jih izrezljala iz časopisnega papirja in navila na zlato žičko, namesto pohvale, vprašal, kje sem to videla. In me strašno razjezil. Mar moram videti, da bi naredila?!? Res misli, da ne morem u s t v a r i t i???
