. . . . . . . . . . . . . . . .
Julijska Ljubljana se je vendarle malček ohladila, mene pa ne neha oblivati. Ne more biti mena, torej bo najbrž zaradi tečnega opravila, ki ga končujem in samo še zadnje jutranje diagonalno preverjanje 169 strani, potem bom začutila blagodejni učinek prijetnega vetrca. Upam. Ker počitnic še nekaj časa ne bo, nisem pa ravno za v kratke hlače. Letos opažam množično nekritično nošenje nadvse kratkih hlač. Ali pa ne gre za nekritično nošenje, le mene jezi, da si kaj takega ne morem privoščiti, čeprav pri skoraj štiridesetih stopinjah najverjetneje nihče nima časa opazovati mojih čudovitih nog, ki mi grenijo življenje in tako komfort vendarle prevlada pred estetiko... No, ne vem.
Nekaj drugega sem se namenila deliti z vami: prejšnji teden me je jutranja radijska novica opozorila na pomembnost socialne mreže, ki dandanes skorajda ne obstaja več. Novica bi bila povsem nepomembna, ena v vrsti mnogih, a se je nanašala na motorista, ki ga je zbil avto in je umrl. Ulica, kjer se je zgodilo, spol in leta žrtve, ura dogodka - vse se je ujemalo z osebo, ki jo poznam in z njo preživim osem ur vsakega delovnega dne. Živi sam. Panično sem razmišljala, ali bi to morda lahko bil on in če je on, kdo mi bo sporočil, da je do dogodka prišlo. Njegovih staršev ne poznam, nihče v službi ju ne pozna. Živita daleč ven iz Ljubljane in razmišljala sem, če bi bil on, koliko časa bi potovala informacija do službe. Bi se starši spomnili obvestiti delodajalca? Verjetno v takih trenutkih ne razmišljaš o takih rečeh. Bi delodajalca obvestila policija? Kako in če že, kako hitro poteka pridobivanje tovrstnih podatkov? Naslov na njegovi osebni izkaznici je naslov stanovanja, kjer, kot rečeno, živi sam. Bi vdrli v stanovanje? Ne vem zakaj bi, ampak … Bi pobrskali po njegovem mobitelu in klicali nekaj zadnjih številk? Kakšna reakcija bi bila na drugi stani telefona? Bi klicanega novica sploh zanimala? Morda bi šlo za npr. osebo, ki dela v neki trgovini, v kateri je moj prijatelj reklamiral ventilator? Ali pa bančno uslužbenko, njegovo osebno svetovalko, s katero sta govorila o morebitnih naložbah? Ali pa njegovo snažilko, ki mu dvakrat na mesec pospravi stanovanje? Koga v takem primeru najprej pokličejo? In kaj če ima partnerja (več partnerjev?)? Ker ta ni uradno registriran ne na istem naslovu ne v kakršnikoli drugačni skupnosti z mojim prijateljem, koliko časa bi informacija potovala do te osebe? Za trenutek si predstavljajte mojo situacijo: na moji osebni izkaznici je naslov x, kjer že sedem let ne živim in kjer živi moj bivši partner. Partner, s katerim živim v y, ni prijavljen na tem naslovu (niti sama nisem). Ostane uradni register prebivalcev, iz katerega bi najbrž dobili podatek, da imam mamo in dva brata. Koga bi najprej poklicali? Verjetno mamo. Ampak recimo, da sledijo naslovu na osebni izkaznici. Tako bi bil prvi o dogodku obveščen moj bivši partner. Sicer pozna mojega sedanjega partnerja, pozna pa tudi mojega brata. Hmmm, recimo da bi najbrž poklical mojega brata, ta bi verjetno klical mamo in šele nato bi klical mojega sedanjega partnerja, čeprav bi sama želela, da je on prvi obveščen o takem dogodku. Pravzaprav o kakršnemkoli dogodku. Marsikdo morda s svojimi uradno bližnjimi osebami (sorodniki) ni vedno v najboljših odnosih in res ne bi rad, da ravno njih nekdo obvesti o nečem, kar bistveno vpliva na njegovo življenje, nekdo drug, ki mu pomeni vse, pa bi čisto po naključju, na repu informiranih, čisto prepozno izvedel za vse skupaj. Koliko registrov še potrebujemo?
No, moj prijatelj je še živ, kar sem preverila ob nerazumno zgodnji jutranji uri in si oddahnila, da ga slišim, čeprav mi v resnici ni tako ljub, kot je morda razbrati iz teh besed. A ni mi vseeno. Za nikogar mi ni vseeno. Zato sem začela s socialno mrežo. Zato podpiram zdravo radovednost, ki naj bo skrb za sočloveka. In ne registrov, ki pogosto dajejo izkrivljeno podobo posameznika. Vse bolj sami smo. Vse bolj živimo pa načelu vase-zase-nase in pozabljamo, da je tam nekje, čisto blizu nas, nekdo SAM, nekdo, ki mu lahko spodrsne v kopalnici in obleži poškodovan. Kdaj bi nas zaskrbelo? Po prvem neodgovorjenem klicu? Drugem? Tretjem? Bi nas potem nehalo zanimati? Ali bi nas vendarle zaskrbelo v tolikšni meri, da bi šli potrkati na njegova vrata...?
Julijska Ljubljana se je vendarle malček ohladila, mene pa ne neha oblivati. Ne more biti mena, torej bo najbrž zaradi tečnega opravila, ki ga končujem in samo še zadnje jutranje diagonalno preverjanje 169 strani, potem bom začutila blagodejni učinek prijetnega vetrca. Upam. Ker počitnic še nekaj časa ne bo, nisem pa ravno za v kratke hlače. Letos opažam množično nekritično nošenje nadvse kratkih hlač. Ali pa ne gre za nekritično nošenje, le mene jezi, da si kaj takega ne morem privoščiti, čeprav pri skoraj štiridesetih stopinjah najverjetneje nihče nima časa opazovati mojih čudovitih nog, ki mi grenijo življenje in tako komfort vendarle prevlada pred estetiko... No, ne vem.
Nekaj drugega sem se namenila deliti z vami: prejšnji teden me je jutranja radijska novica opozorila na pomembnost socialne mreže, ki dandanes skorajda ne obstaja več. Novica bi bila povsem nepomembna, ena v vrsti mnogih, a se je nanašala na motorista, ki ga je zbil avto in je umrl. Ulica, kjer se je zgodilo, spol in leta žrtve, ura dogodka - vse se je ujemalo z osebo, ki jo poznam in z njo preživim osem ur vsakega delovnega dne. Živi sam. Panično sem razmišljala, ali bi to morda lahko bil on in če je on, kdo mi bo sporočil, da je do dogodka prišlo. Njegovih staršev ne poznam, nihče v službi ju ne pozna. Živita daleč ven iz Ljubljane in razmišljala sem, če bi bil on, koliko časa bi potovala informacija do službe. Bi se starši spomnili obvestiti delodajalca? Verjetno v takih trenutkih ne razmišljaš o takih rečeh. Bi delodajalca obvestila policija? Kako in če že, kako hitro poteka pridobivanje tovrstnih podatkov? Naslov na njegovi osebni izkaznici je naslov stanovanja, kjer, kot rečeno, živi sam. Bi vdrli v stanovanje? Ne vem zakaj bi, ampak … Bi pobrskali po njegovem mobitelu in klicali nekaj zadnjih številk? Kakšna reakcija bi bila na drugi stani telefona? Bi klicanega novica sploh zanimala? Morda bi šlo za npr. osebo, ki dela v neki trgovini, v kateri je moj prijatelj reklamiral ventilator? Ali pa bančno uslužbenko, njegovo osebno svetovalko, s katero sta govorila o morebitnih naložbah? Ali pa njegovo snažilko, ki mu dvakrat na mesec pospravi stanovanje? Koga v takem primeru najprej pokličejo? In kaj če ima partnerja (več partnerjev?)? Ker ta ni uradno registriran ne na istem naslovu ne v kakršnikoli drugačni skupnosti z mojim prijateljem, koliko časa bi informacija potovala do te osebe? Za trenutek si predstavljajte mojo situacijo: na moji osebni izkaznici je naslov x, kjer že sedem let ne živim in kjer živi moj bivši partner. Partner, s katerim živim v y, ni prijavljen na tem naslovu (niti sama nisem). Ostane uradni register prebivalcev, iz katerega bi najbrž dobili podatek, da imam mamo in dva brata. Koga bi najprej poklicali? Verjetno mamo. Ampak recimo, da sledijo naslovu na osebni izkaznici. Tako bi bil prvi o dogodku obveščen moj bivši partner. Sicer pozna mojega sedanjega partnerja, pozna pa tudi mojega brata. Hmmm, recimo da bi najbrž poklical mojega brata, ta bi verjetno klical mamo in šele nato bi klical mojega sedanjega partnerja, čeprav bi sama želela, da je on prvi obveščen o takem dogodku. Pravzaprav o kakršnemkoli dogodku. Marsikdo morda s svojimi uradno bližnjimi osebami (sorodniki) ni vedno v najboljših odnosih in res ne bi rad, da ravno njih nekdo obvesti o nečem, kar bistveno vpliva na njegovo življenje, nekdo drug, ki mu pomeni vse, pa bi čisto po naključju, na repu informiranih, čisto prepozno izvedel za vse skupaj. Koliko registrov še potrebujemo?
No, moj prijatelj je še živ, kar sem preverila ob nerazumno zgodnji jutranji uri in si oddahnila, da ga slišim, čeprav mi v resnici ni tako ljub, kot je morda razbrati iz teh besed. A ni mi vseeno. Za nikogar mi ni vseeno. Zato sem začela s socialno mrežo. Zato podpiram zdravo radovednost, ki naj bo skrb za sočloveka. In ne registrov, ki pogosto dajejo izkrivljeno podobo posameznika. Vse bolj sami smo. Vse bolj živimo pa načelu vase-zase-nase in pozabljamo, da je tam nekje, čisto blizu nas, nekdo SAM, nekdo, ki mu lahko spodrsne v kopalnici in obleži poškodovan. Kdaj bi nas zaskrbelo? Po prvem neodgovorjenem klicu? Drugem? Tretjem? Bi nas potem nehalo zanimati? Ali bi nas vendarle zaskrbelo v tolikšni meri, da bi šli potrkati na njegova vrata...?
