. . . . . . . . . . . . . . . .
Ni časa za počitek, saj veste, hiša... Včeraj sem sicer res uživala v prijetni večerji v prelepem ljubljanskem večeru, se danes zbudila v malinast dan, uživala v prehitri minljivosti trenutkov, hlipala v popolnem zlitju s smislom in "vedno v nikoli" prelepe knjige*, nato pa na delo, ki ne trpi oklevanja. Prejšnji teden sva (no, T. ga je, a moja asistenca je ključnega pomena:)) položila bobrovec po celotni talni površini hiše. Tega sva prej strpno nabirala pri dobrih ljudeh, ki so nama ga podarili (mladostnega, starega, starejšega), potem z vodno žago zrezala v pravokotne oblike (različnih velikosti, ker so bili že izvirno različno veliki), zdrgnila s sirkovo krtačo in na koncu nalepila na tla. T. je vse skupaj zafugiral in zdaj imava streho na tleh. Na koncu jih (tla) bomo še zbrusili in premazali s čebeljim voskom, da se bodo odlično obnesla, pa itak ni dvoma. Danes sva zidove pripravljala na bale, ki bodo čez tri-štiri tedne, po žetvi, pripravljene posebej za naju in bodo za fasado najine hiške. To bo šele dogodek, ki mu bo sledila splošna packarija – glineni omet. Jupi! Vsi otroci vabljeni!
Vmes si privoščiva tudi dobrote in čas za lepoto, ki jo oko v vročem julijskem dnevu zlahka opazi. In sliši. Najina lipa je čebelji raj, pravo razodetje in prevzetost pa se je sprehoditi čez travnik, na katerem si v tihem vesoljnem zaporedju rožice podajajo roke. Vedno lepše so!
*"Eleganca ježa" (M. Barbery)
Ni časa za počitek, saj veste, hiša... Včeraj sem sicer res uživala v prijetni večerji v prelepem ljubljanskem večeru, se danes zbudila v malinast dan, uživala v prehitri minljivosti trenutkov, hlipala v popolnem zlitju s smislom in "vedno v nikoli" prelepe knjige*, nato pa na delo, ki ne trpi oklevanja. Prejšnji teden sva (no, T. ga je, a moja asistenca je ključnega pomena:)) položila bobrovec po celotni talni površini hiše. Tega sva prej strpno nabirala pri dobrih ljudeh, ki so nama ga podarili (mladostnega, starega, starejšega), potem z vodno žago zrezala v pravokotne oblike (različnih velikosti, ker so bili že izvirno različno veliki), zdrgnila s sirkovo krtačo in na koncu nalepila na tla. T. je vse skupaj zafugiral in zdaj imava streho na tleh. Na koncu jih (tla) bomo še zbrusili in premazali s čebeljim voskom, da se bodo odlično obnesla, pa itak ni dvoma. Danes sva zidove pripravljala na bale, ki bodo čez tri-štiri tedne, po žetvi, pripravljene posebej za naju in bodo za fasado najine hiške. To bo šele dogodek, ki mu bo sledila splošna packarija – glineni omet. Jupi! Vsi otroci vabljeni!
Vmes si privoščiva tudi dobrote in čas za lepoto, ki jo oko v vročem julijskem dnevu zlahka opazi. In sliši. Najina lipa je čebelji raj, pravo razodetje in prevzetost pa se je sprehoditi čez travnik, na katerem si v tihem vesoljnem zaporedju rožice podajajo roke. Vedno lepše so!
*"Eleganca ježa" (M. Barbery)
