. . . . . . . . . . . . . . . .
nedelja, 4. julija 2010
Prediren zvok zareže v jutranjo gluhoto nedeljske lene Ljubljane. Čezoceanka sredi mesta….? Sliši se neverjetno. Prisluhnem pozorneje. Spet ta zvok. In ga prepoznam. Ena sama vuvuzela, najbrž utrujena od celonočnega rajanja, se oglaša in spremlja ptičji zbor. V mislih me popelje na obale Silbe in opazovanje mogočnega Bartola.
. . .
Isti dan berem knjigo D. Kehlmanna in me strašansko razjezi nekaj stavkov, ki zvenijo nesmiselno, najbrž ''zahvaljujoč'' slabemu in nepremišljenemu prevodu ─
''… hladna stvar…"
"Da ne govorim o bossu. Čist nehladen in resno ful slab, in to ne v majhni meri."
Najbrž je izvirnik uporabil besedo ''cool'', ki bi ga snovalci Fruca zapisali kot ''kül'', že dolgo pa se v pogovornem jeziku uporabljata ''kul'' in ''kulski'', zato ne vem zakaj prevajalec ni raje posegel po tem in morda vse skupaj zapisal v kurzivi. Bilo bi precej manj moteče.
ponedeljek, 12. julija 2010
Sanjam Huga Chaveza. Gospod je na obisku pri moji primarni družini in gostijo ga tudi tisti, ki jih ni več med nami. Prava veselica, s šaljivostjo nabiti pogovori, razdrapanost na vseh ravneh. Zavem se sanj, se zbudim in ko spet utonem v spanec, je Hugo še kar na obisku. Absurd na kvadrat.
. . .
Šele včeraj sem prebrala intervju P. M. s C. Z. v SP. Pretrese me. Minljivost in življenjskost v njuni najbolj surovi obliki. Ne, ne strinjam se s smrtjo. Nepravična je. Ugasne te kot svečo, ki še danes gori z visokim plamenom. Ni mi do C. Z. V resnici ga kot pesnika niti ne poznam. Članek priporočam kot vpogled v zgodbo, ki se plete od prvega krika v svet vse do utrujenih korakov. Dolga pot je za njim. Za mano tudi. Sprašujem se, s čim bi popisala list papirja, na katerem bi bilo eno samo vprašanje – ste življenje živeli plehko ali polno?
nedelja, 4. julija 2010
Prediren zvok zareže v jutranjo gluhoto nedeljske lene Ljubljane. Čezoceanka sredi mesta….? Sliši se neverjetno. Prisluhnem pozorneje. Spet ta zvok. In ga prepoznam. Ena sama vuvuzela, najbrž utrujena od celonočnega rajanja, se oglaša in spremlja ptičji zbor. V mislih me popelje na obale Silbe in opazovanje mogočnega Bartola.
. . .
Isti dan berem knjigo D. Kehlmanna in me strašansko razjezi nekaj stavkov, ki zvenijo nesmiselno, najbrž ''zahvaljujoč'' slabemu in nepremišljenemu prevodu ─
''… hladna stvar…"
"Da ne govorim o bossu. Čist nehladen in resno ful slab, in to ne v majhni meri."
Najbrž je izvirnik uporabil besedo ''cool'', ki bi ga snovalci Fruca zapisali kot ''kül'', že dolgo pa se v pogovornem jeziku uporabljata ''kul'' in ''kulski'', zato ne vem zakaj prevajalec ni raje posegel po tem in morda vse skupaj zapisal v kurzivi. Bilo bi precej manj moteče.
ponedeljek, 12. julija 2010
Sanjam Huga Chaveza. Gospod je na obisku pri moji primarni družini in gostijo ga tudi tisti, ki jih ni več med nami. Prava veselica, s šaljivostjo nabiti pogovori, razdrapanost na vseh ravneh. Zavem se sanj, se zbudim in ko spet utonem v spanec, je Hugo še kar na obisku. Absurd na kvadrat.
. . .
Šele včeraj sem prebrala intervju P. M. s C. Z. v SP. Pretrese me. Minljivost in življenjskost v njuni najbolj surovi obliki. Ne, ne strinjam se s smrtjo. Nepravična je. Ugasne te kot svečo, ki še danes gori z visokim plamenom. Ni mi do C. Z. V resnici ga kot pesnika niti ne poznam. Članek priporočam kot vpogled v zgodbo, ki se plete od prvega krika v svet vse do utrujenih korakov. Dolga pot je za njim. Za mano tudi. Sprašujem se, s čim bi popisala list papirja, na katerem bi bilo eno samo vprašanje – ste življenje živeli plehko ali polno?
