. . . . . . . . . . . . . . . .
Ko si je T. zaželel imeti posejanega nekaj paradižnika (ki ga obožuje) na najini zemlji, kjer se rojeva najin novi dom, je njegova mati to razumela kot zeleno luč za vrtičkarstvo. Paradižnik je tako bil posajen, a v družbi blitve, korenčka, zelja, krompirja, kumar, graha, buč in ne vem česa ne. Seveda za vrt ne skrbiva, saj sva tam zgolj čez vikend in kar narava sama postori zanj, tako je zanj poskrbljeno. Zemlja, ki je dvajset let, kolikor nihče tam ni živel, počivala v blaženem miru in družbi raznoraznih cvetlic, trave, kopriv, žuželk in večjih travniških živali, je seveda poskrbela za bogat pridelek. Prav smešno, kako srečna je, da lahko vse te najine vrtnine žene v zrak in v zemlji rojeva debeluškaste sadove. Danes so mati malce povrtnarili in me pol ure učili vrtnarskih skrivnosti in zakonitosti. Domov sem v košari, ki sicer v avtu služi prej afnanju kot čemurkoli drugemu, prinesla blitvo (ki je noben od naju ne je...), zelje (ki bo slastna solata!) in grah. Ti mali zeleni strički so mi bili kot otroku strašansko antipatični, še posebej, ker jih je oče rad dodajal raznim jedem. Potem sem se končno vdala in pojedla rižoto, ki jo je pripravil. Take rižote ne zna narediti nihče. Moj oče je bil pravi mojster! Jutri vseeno zamešam svojo in upam na približek mojstrski, da pa bo posebno dobra, o tem ne gre dvomiti, saj bo narejena z najinim grahom, ki je zrasel iz bio semena na povsem bio način. To pa je razkošje, kajne?
Ko si je T. zaželel imeti posejanega nekaj paradižnika (ki ga obožuje) na najini zemlji, kjer se rojeva najin novi dom, je njegova mati to razumela kot zeleno luč za vrtičkarstvo. Paradižnik je tako bil posajen, a v družbi blitve, korenčka, zelja, krompirja, kumar, graha, buč in ne vem česa ne. Seveda za vrt ne skrbiva, saj sva tam zgolj čez vikend in kar narava sama postori zanj, tako je zanj poskrbljeno. Zemlja, ki je dvajset let, kolikor nihče tam ni živel, počivala v blaženem miru in družbi raznoraznih cvetlic, trave, kopriv, žuželk in večjih travniških živali, je seveda poskrbela za bogat pridelek. Prav smešno, kako srečna je, da lahko vse te najine vrtnine žene v zrak in v zemlji rojeva debeluškaste sadove. Danes so mati malce povrtnarili in me pol ure učili vrtnarskih skrivnosti in zakonitosti. Domov sem v košari, ki sicer v avtu služi prej afnanju kot čemurkoli drugemu, prinesla blitvo (ki je noben od naju ne je...), zelje (ki bo slastna solata!) in grah. Ti mali zeleni strički so mi bili kot otroku strašansko antipatični, še posebej, ker jih je oče rad dodajal raznim jedem. Potem sem se končno vdala in pojedla rižoto, ki jo je pripravil. Take rižote ne zna narediti nihče. Moj oče je bil pravi mojster! Jutri vseeno zamešam svojo in upam na približek mojstrski, da pa bo posebno dobra, o tem ne gre dvomiti, saj bo narejena z najinim grahom, ki je zrasel iz bio semena na povsem bio način. To pa je razkošje, kajne?
