. . . . . . . . . . . . . . . .
Na tak cmerav dan se velja spomniti tistih, ki jim vendarle niti približno ni tako lepo, kot je nam. Predstavljajte si, da ste gluhi ali naglušni in želite izvedeti ali je npr. prelaz Ljubelj odprt. Interneta nimate, teleteksta prav tako ne. Novica o prelazu Ljubelj ni nekaj, o čemer bi redno poročali pri TV novicah, a tudi če bi, tam ni tolmača za znakovni jezik, ki bi govorjeni jezik prevedel v jezik, ki bi bil razumljiv gluhim in naglušnim osebam, prav tako ni podnapisov. Tako minorna in nepomembna informacija, ki jo mi pridobimo, če ne drugače, s klicem na eno od številnih telefonskih številk. Seveda lahko pokličejo tudi oni, a komunikacija ne more steči, če na eni strani telefona oseba ne more govoriti. S pomočjo tolmačev za znakovni jezik, ki delujejo kot neke vrste prevajalci in posredniki med njimi in nami (slušečimi), končno lahko pridejo do odgovora na svoje vprašanje. A ne zastonj. Če želijo storitev tolmača za znakovni jezik, torej, če želijo uveljavljati pravico do informiranja v njim prilagojenih tehnikah, jih to stane. Naša vrla država si je zamislila, da ima gluha oseba pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe. Prav tako ima pravico uporabljati znakovni jezik v vseh drugih življenjskih situacijah, v katerih bi ji gluhota pomenila oviro pri zadovoljevanju njenih potreb. Te pravice uresničuje z uveljavljanjem pravice do zgoraj navedenega tolmača za znakovni jezik. Medtem ko pravico v prvem primeru lahko uveljavlja (na zahtevo ali po uradni dolžnosti) na strošek navedenih organov, pa za primere pomoči v vseh ostalih primerih osebi pripada pravica v obsegu največ 30 ur letno (!!!!!), če pa gre za dijaka ali študenta, pa zaradi dodatnih potreb, povezanih z izobraževanjem, lahko tudi več, a največ 100 ur letno (!!!!!!!!!!). V ta nam dobijo vavčerje, en vavčer za eno uro. Ni pomembno, ali je storitev opravljena v 5, 26 ali 58 minutah, v vseh primerih si ob en vavčer, torej ob eno uro. Za 365 dni in torej 8760 ur na leto, imaš na voljo 30 oziroma 100 ur!!! Si predstavljate kaj je 100 ur za dijaka ali študenta? Enako NIČ. To dejansko pomeni, da tak dijak oziroma študent ni vključen v sistem izobraževanja. Kako bi le lahko bil, če velike večine šolske snovi ne sliši??? Ja, seveda si jo lahko prebere, a sploh ne gre za to! Še huje je, če sodnik ali zdravnik ne pozna zakonodaje in gluhi oziroma naglušni osebi samovoljno ne dovoli uveljavljati pravice do tolmača za znakovni jezik. Predstavljajte si, da greste k zdravniku, ki vas sprašuje vse mogoče, vi pa mu ne morete odgovoriti. Da bi se pisno sporazumevala itak ni časa. Pa tako enostavno bi bilo dovoliti tolmaču za znakovni jezik, da je navzoč. Seveda mora obstajati zaupnost, o tem ni dvoma, a kako naj vendar brez govornega ali znakovnega jezika, tega osnovnega sredstva za komuniciranje, povem, da me nekje globoko v rodilih ščipa in boli do nezavesti??? In, ne, ni potrebe po glasnem in razločnem govorjenju, ali še bolj glasnem, skoraj vpitju, ker vas gluhi NE SLIŠI, pa če se izkričite do neba in nazaj. Jezna in žalostna sem. Na jok mi gre, da se glede teh vprašanj nismo premaknili iz kamene dobe. Občutljiva sem na vsa vprašanja, ki so povezana z osnovami biti človek človeku. O enakovrednem vključevanju gluhih in naglušnih oseb v življenjsko in delovno okolje zaradi te naše zaplankanosti še dolgo ne bo moč govoriti. V sredo sem se udeležila delavnice slovenskega znakovnega jezika zato, da bi se kaj naučila. Seveda niti približno ne znam kaj dosti, a že enoročna znakovna abeceda bo dovolj, da bom morda lahko komu kdaj povedala, da smo gluhi mi, ne oni.
Na tak cmerav dan se velja spomniti tistih, ki jim vendarle niti približno ni tako lepo, kot je nam. Predstavljajte si, da ste gluhi ali naglušni in želite izvedeti ali je npr. prelaz Ljubelj odprt. Interneta nimate, teleteksta prav tako ne. Novica o prelazu Ljubelj ni nekaj, o čemer bi redno poročali pri TV novicah, a tudi če bi, tam ni tolmača za znakovni jezik, ki bi govorjeni jezik prevedel v jezik, ki bi bil razumljiv gluhim in naglušnim osebam, prav tako ni podnapisov. Tako minorna in nepomembna informacija, ki jo mi pridobimo, če ne drugače, s klicem na eno od številnih telefonskih številk. Seveda lahko pokličejo tudi oni, a komunikacija ne more steči, če na eni strani telefona oseba ne more govoriti. S pomočjo tolmačev za znakovni jezik, ki delujejo kot neke vrste prevajalci in posredniki med njimi in nami (slušečimi), končno lahko pridejo do odgovora na svoje vprašanje. A ne zastonj. Če želijo storitev tolmača za znakovni jezik, torej, če želijo uveljavljati pravico do informiranja v njim prilagojenih tehnikah, jih to stane. Naša vrla država si je zamislila, da ima gluha oseba pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe. Prav tako ima pravico uporabljati znakovni jezik v vseh drugih življenjskih situacijah, v katerih bi ji gluhota pomenila oviro pri zadovoljevanju njenih potreb. Te pravice uresničuje z uveljavljanjem pravice do zgoraj navedenega tolmača za znakovni jezik. Medtem ko pravico v prvem primeru lahko uveljavlja (na zahtevo ali po uradni dolžnosti) na strošek navedenih organov, pa za primere pomoči v vseh ostalih primerih osebi pripada pravica v obsegu največ 30 ur letno (!!!!!), če pa gre za dijaka ali študenta, pa zaradi dodatnih potreb, povezanih z izobraževanjem, lahko tudi več, a največ 100 ur letno (!!!!!!!!!!). V ta nam dobijo vavčerje, en vavčer za eno uro. Ni pomembno, ali je storitev opravljena v 5, 26 ali 58 minutah, v vseh primerih si ob en vavčer, torej ob eno uro. Za 365 dni in torej 8760 ur na leto, imaš na voljo 30 oziroma 100 ur!!! Si predstavljate kaj je 100 ur za dijaka ali študenta? Enako NIČ. To dejansko pomeni, da tak dijak oziroma študent ni vključen v sistem izobraževanja. Kako bi le lahko bil, če velike večine šolske snovi ne sliši??? Ja, seveda si jo lahko prebere, a sploh ne gre za to! Še huje je, če sodnik ali zdravnik ne pozna zakonodaje in gluhi oziroma naglušni osebi samovoljno ne dovoli uveljavljati pravice do tolmača za znakovni jezik. Predstavljajte si, da greste k zdravniku, ki vas sprašuje vse mogoče, vi pa mu ne morete odgovoriti. Da bi se pisno sporazumevala itak ni časa. Pa tako enostavno bi bilo dovoliti tolmaču za znakovni jezik, da je navzoč. Seveda mora obstajati zaupnost, o tem ni dvoma, a kako naj vendar brez govornega ali znakovnega jezika, tega osnovnega sredstva za komuniciranje, povem, da me nekje globoko v rodilih ščipa in boli do nezavesti??? In, ne, ni potrebe po glasnem in razločnem govorjenju, ali še bolj glasnem, skoraj vpitju, ker vas gluhi NE SLIŠI, pa če se izkričite do neba in nazaj. Jezna in žalostna sem. Na jok mi gre, da se glede teh vprašanj nismo premaknili iz kamene dobe. Občutljiva sem na vsa vprašanja, ki so povezana z osnovami biti človek človeku. O enakovrednem vključevanju gluhih in naglušnih oseb v življenjsko in delovno okolje zaradi te naše zaplankanosti še dolgo ne bo moč govoriti. V sredo sem se udeležila delavnice slovenskega znakovnega jezika zato, da bi se kaj naučila. Seveda niti približno ne znam kaj dosti, a že enoročna znakovna abeceda bo dovolj, da bom morda lahko komu kdaj povedala, da smo gluhi mi, ne oni.
