24 februar 2010

Lučka

. . . . . . . . . . . . . . . .

Se spomnite filma Stealing Beauty? Ja, Liv Tyler je lepotica, taka, ki ji zavidaš, da se lepa zbudi in gre lepa spati, pa ji zato ni treba nič storiti. Taka JE. Srečnica. In srečnice vse tiste, ki take so. Moja prijateljica B. je taka. Tudi če se ves dan potepa po gozdu in ima v skuštranih laseh na tisoče listkov in vejic in nesnage, za nohti vse črno in oblačila tako poflekana, da noben pralni prašek več ne pomaga, je ona ena taka lepa gozdna vila. Ah, ja… Ampak, ni to tisto, kar me je maloprej prešinilo in sem si mislila, zakaj pa ne bi tega zapisala. V tem filmu Lucy zapisuje pesmice, misli, prešinke zavesti, iztrga listek iz zvežčka in ga zažge. Misel odleti v neznano. Je in že je ni več. Tako nekako. Smo in že nas ni več. Z ognjem ugasnemo.