. . . . . . . . . . . . . . . .
Nič, čas je za pozitivo. Kar naprej, vsepovsod, vsi in vsakdo se nad nečim pritožuje, cmeri, kritizira, benti, … Ja, vsi imamo take dneve, trenutke ali tako življenje. Ampak RES nimaš več dela, kot jaz in res ne delaš kot nor in čisto zares ti ne zmanjkuje časa. Priznajmo si, da so štiri petine stvari, ki jih počnemo, namenjene njim samim, kar pomeni, da smo večji čas svojega življenja popolnoma družbeno nekoristni in se ločimo le v tisti petini, ki je lahko bodisi altruistično bodisi egoistično naravnana. Vmes NI. Na primer, včeraj zvečer me je popolnoma iz tira spravila informacija, da danes ne grem le na prijetno večerjo s tremi prijateljicami, ampak da druženje vključuje tudi bowling. Halo?!??!?!?!? Me morda ne poznajo? Kaj točno jim ni jasno, če pa VEDO, da ne maram tovrstnih skupinskih udejstvovanj, tega amerikaniziranja mojega življenja, tega vstopanja v tuje čevlje in težkih krogel, ki jih čutiš še nekaj dni potem? In ko sem se tako jezila, sem istočasno ves čas razmišljala, kaj me je pravzaprav tako razburilo. Ja, res sem bolj samotarske narave, ampak tu in tam se vendarle malce družim. In ker sem naspidirana na nek svoj način, ne pa v športnem smislu, me vsak poziv, ki ga ne odda moje telo, decentrira. Kot kolo, ki ga premetava po čisto ravni cesti. Ne maram siljenja k nečemu, kar lahko kdo razume kot nedružabnost in že leti kritika, da se moraš včasih pač malo žrtvovati. Jaz se ne žrtvujem! Jaz delam, kar me je volja. Pogosto delam, kar vem, da moram, ampak vsaj majčken konsenz mora obstajati. In če se odločim, da metanje krogel v tam daleč stoječe zadevice ni my kind of cookie, potem me pač pustite sedeti nekje ob strani in uživajte. Pa nisem nek neprilagodljivež, res rada vsakomur priskočim na pomoč, največkrat tudi naredim kaj namesto drugega, čeprav me nihče za to ne prosi in sploh ne maram, da se mi stvari nabirajo. Sem urejena oseba in moja miza, moja omara, moje stanovanje, moja glava so odraz te urejenosti. Sem ena taka socialna delavka. Vsi srečni=srečna jaz. Evo, 4/5 ponazorjene. Kar pa ne pomeni, da delam, kar mi rečejo. Zato me najbrž impulzi zunaj nadzorovanega iztirijo. To je MOJA 1/5. A, če se vrnem na začetek tega zapisa, želim pravzaprav vsem ''joj, svet se bo podrl, če ne bom še to in ono'' reči, da se bo svet vrtel naprej, da nihče noče poslušati tujega tarnanja (s katerim lažeš najprej sebi in potem drugim), da smo vsi nadomestljivi in da si je treba vzeti čas in dihati globoko, tudi ko ugotavljaš, da bi dan moral imeti 36 in ne le 24 ur. Ker čisto prehitro ugotoviš, da zaradi take miselnosti nisi več star 24, ampak 36. Zato naj bo vikend samo TVOJ.
Nič, čas je za pozitivo. Kar naprej, vsepovsod, vsi in vsakdo se nad nečim pritožuje, cmeri, kritizira, benti, … Ja, vsi imamo take dneve, trenutke ali tako življenje. Ampak RES nimaš več dela, kot jaz in res ne delaš kot nor in čisto zares ti ne zmanjkuje časa. Priznajmo si, da so štiri petine stvari, ki jih počnemo, namenjene njim samim, kar pomeni, da smo večji čas svojega življenja popolnoma družbeno nekoristni in se ločimo le v tisti petini, ki je lahko bodisi altruistično bodisi egoistično naravnana. Vmes NI. Na primer, včeraj zvečer me je popolnoma iz tira spravila informacija, da danes ne grem le na prijetno večerjo s tremi prijateljicami, ampak da druženje vključuje tudi bowling. Halo?!??!?!?!? Me morda ne poznajo? Kaj točno jim ni jasno, če pa VEDO, da ne maram tovrstnih skupinskih udejstvovanj, tega amerikaniziranja mojega življenja, tega vstopanja v tuje čevlje in težkih krogel, ki jih čutiš še nekaj dni potem? In ko sem se tako jezila, sem istočasno ves čas razmišljala, kaj me je pravzaprav tako razburilo. Ja, res sem bolj samotarske narave, ampak tu in tam se vendarle malce družim. In ker sem naspidirana na nek svoj način, ne pa v športnem smislu, me vsak poziv, ki ga ne odda moje telo, decentrira. Kot kolo, ki ga premetava po čisto ravni cesti. Ne maram siljenja k nečemu, kar lahko kdo razume kot nedružabnost in že leti kritika, da se moraš včasih pač malo žrtvovati. Jaz se ne žrtvujem! Jaz delam, kar me je volja. Pogosto delam, kar vem, da moram, ampak vsaj majčken konsenz mora obstajati. In če se odločim, da metanje krogel v tam daleč stoječe zadevice ni my kind of cookie, potem me pač pustite sedeti nekje ob strani in uživajte. Pa nisem nek neprilagodljivež, res rada vsakomur priskočim na pomoč, največkrat tudi naredim kaj namesto drugega, čeprav me nihče za to ne prosi in sploh ne maram, da se mi stvari nabirajo. Sem urejena oseba in moja miza, moja omara, moje stanovanje, moja glava so odraz te urejenosti. Sem ena taka socialna delavka. Vsi srečni=srečna jaz. Evo, 4/5 ponazorjene. Kar pa ne pomeni, da delam, kar mi rečejo. Zato me najbrž impulzi zunaj nadzorovanega iztirijo. To je MOJA 1/5. A, če se vrnem na začetek tega zapisa, želim pravzaprav vsem ''joj, svet se bo podrl, če ne bom še to in ono'' reči, da se bo svet vrtel naprej, da nihče noče poslušati tujega tarnanja (s katerim lažeš najprej sebi in potem drugim), da smo vsi nadomestljivi in da si je treba vzeti čas in dihati globoko, tudi ko ugotavljaš, da bi dan moral imeti 36 in ne le 24 ur. Ker čisto prehitro ugotoviš, da zaradi take miselnosti nisi več star 24, ampak 36. Zato naj bo vikend samo TVOJ.
