. . . . . . . . . . . . . . . .
Teden, ki je za mano, je minil raznobarvno. Nekako ves povezan z življenjem. Zgodila se je smrt, zgodil se je krst (oboje v vd širši družini), zgodilo se je pustovanje. Staro za šaro, novo za na piedestal. Če bi se morala opredeliti, bi se za nevernika, ali, če si sposodim izraz Blaža Ogorevca, za vraževernega ateista. Sem ena tistih, ki deluje, diha in razmišlja na podlagi razuma, a vendarle se mi v skritih kotičkih pogosto pojavljajo vprašanja o silah, ki nas kot lutke vodijo od rojstva do smrti. Navedeno ne pomeni, da sem militantno naperjena proti vernikom. Nikakor ne. Veliko dozo potrpljenja potrebujem in potem mi noben verski fanatik ne pride do živega. Me pa, tako kot verjetno večino, strašansko moti dvoličnost vsega, kar je povezano z eno, drugo, tretjo in tako vse do n-te verske skupine. A naj se vrnem na začetek… Pogreb se je odvil v vasici na Dolenjskem. Cerkev in duhovnik neizogibna. Spoštovanje sem pokazala tako, da cerkvenega praga nisem prestopila, duhovnikove besede o prahu in slavljenju življenja pa so z vetrom odzvenele daleč, daleč stran. Naslednji dan je bil na vrsti krst majcenega luštkanega niti leto dni starega dekletca. Ne morem si predstavljati večjega posega v svobodo tako majcenega posameznika, kot je ravno krst. Pomen obreda krsta je na eni spletnih strani opisan takole: ''Pri obredu krsta krščanec najprej izrazi svojo željo, da bo krščen in namen, ki ga vodi k temu. Pri krstu otrok to željo in namen v imenu krščenca izrazijo starši in botri. Za vsakega krščenca je potrebna vera. Majhni otroci še ne morejo imeti osebne vere, zato so krščeni v veri staršev, botrov in celotnega občestva.'' Res je, že naša ustava je v delu, v katerem se nanaša na versko svobodo, sporna in dejansko otrokovo pravico odločanja o tem ali in katero vero želi sprejeti, če sploh, pogojuje s pravico staršev, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Larifari. Dejansko so starši lastniki otrokove svobode vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. Vera uči, da naj se ''plamen vere, ki se s krstom prižge, ne bi nikoli ugasnil'', simbolično naj bi krščenec postal ''nov človek'' in ''očiščen madeža izvirnega greha''. Skozi ''nedolžnost'' in ''brezgrešnost'' naj bi od krsta ''živel po vzoru JK''. Hmmmmm. Na misel mi pride tista svetopisemska ''do what they tell you to do, not what they do''. A če pogledam, kar delajo… Ccccccc. Moj otrok bi imel pravico izbire, moj otrok ne bi bil nasilno odpeljan v cerkev, zato da bi ga očistili (in odrešili) izvirnega greha. Ker je to osnovno spoštovanje, ki ga do sočloveka pokažemo, ko mu ne vsiljujemo svoje volje. Mila Kačič je povedala tako neponovljivo:
''Od rojstva
se zapredaš
v tisočero niti
pa ne boš nikoli
metulj''
Zakaj bi se torej igrali vsemogočnega in te niti zategovali drugim?
Glede preganjanja zime in res veliko slastnih krofov pa računam na jutrišnje šeme.
A, ja! Moji starši so v mojem primeru ravnali enako barbarsko. :)
Teden, ki je za mano, je minil raznobarvno. Nekako ves povezan z življenjem. Zgodila se je smrt, zgodil se je krst (oboje v vd širši družini), zgodilo se je pustovanje. Staro za šaro, novo za na piedestal. Če bi se morala opredeliti, bi se za nevernika, ali, če si sposodim izraz Blaža Ogorevca, za vraževernega ateista. Sem ena tistih, ki deluje, diha in razmišlja na podlagi razuma, a vendarle se mi v skritih kotičkih pogosto pojavljajo vprašanja o silah, ki nas kot lutke vodijo od rojstva do smrti. Navedeno ne pomeni, da sem militantno naperjena proti vernikom. Nikakor ne. Veliko dozo potrpljenja potrebujem in potem mi noben verski fanatik ne pride do živega. Me pa, tako kot verjetno večino, strašansko moti dvoličnost vsega, kar je povezano z eno, drugo, tretjo in tako vse do n-te verske skupine. A naj se vrnem na začetek… Pogreb se je odvil v vasici na Dolenjskem. Cerkev in duhovnik neizogibna. Spoštovanje sem pokazala tako, da cerkvenega praga nisem prestopila, duhovnikove besede o prahu in slavljenju življenja pa so z vetrom odzvenele daleč, daleč stran. Naslednji dan je bil na vrsti krst majcenega luštkanega niti leto dni starega dekletca. Ne morem si predstavljati večjega posega v svobodo tako majcenega posameznika, kot je ravno krst. Pomen obreda krsta je na eni spletnih strani opisan takole: ''Pri obredu krsta krščanec najprej izrazi svojo željo, da bo krščen in namen, ki ga vodi k temu. Pri krstu otrok to željo in namen v imenu krščenca izrazijo starši in botri. Za vsakega krščenca je potrebna vera. Majhni otroci še ne morejo imeti osebne vere, zato so krščeni v veri staršev, botrov in celotnega občestva.'' Res je, že naša ustava je v delu, v katerem se nanaša na versko svobodo, sporna in dejansko otrokovo pravico odločanja o tem ali in katero vero želi sprejeti, če sploh, pogojuje s pravico staršev, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Larifari. Dejansko so starši lastniki otrokove svobode vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. Vera uči, da naj se ''plamen vere, ki se s krstom prižge, ne bi nikoli ugasnil'', simbolično naj bi krščenec postal ''nov človek'' in ''očiščen madeža izvirnega greha''. Skozi ''nedolžnost'' in ''brezgrešnost'' naj bi od krsta ''živel po vzoru JK''. Hmmmmm. Na misel mi pride tista svetopisemska ''do what they tell you to do, not what they do''. A če pogledam, kar delajo… Ccccccc. Moj otrok bi imel pravico izbire, moj otrok ne bi bil nasilno odpeljan v cerkev, zato da bi ga očistili (in odrešili) izvirnega greha. Ker je to osnovno spoštovanje, ki ga do sočloveka pokažemo, ko mu ne vsiljujemo svoje volje. Mila Kačič je povedala tako neponovljivo:
''Od rojstva
se zapredaš
v tisočero niti
pa ne boš nikoli
metulj''
Zakaj bi se torej igrali vsemogočnega in te niti zategovali drugim?
Glede preganjanja zime in res veliko slastnih krofov pa računam na jutrišnje šeme.
A, ja! Moji starši so v mojem primeru ravnali enako barbarsko. :)
