02 februar 2010

Bombažna polja

. . . . . . . . . . . . . . . .


Mar niso bombažna polja podobna s snegom prekritim grmom?

Februar spreminjam v strašansko deloven mesec. Dovolj je bilo lebdenja in razmišljanja in zbiranja na kup, tole gmoto papirja in besed, zmeštrano v klobčič surovega materiala, počasi razpletam in odvijam v razumljivejšo paleto misli, domnev, trditev, navedb, utemeljevanj in razlag. V središču zmede jezik, ki ga s pomočjo jezika poskušam osmisliti in znanstveno opredeliti kot spiritus movens vsake družbe.

Na ležerni strani vsakdana čakam na tople dni, a pri tem nič kaj preveč ne trpim ob tem snegu in v tem mrazu. Nekako sem se navadila… Kar ni nujno dobro, ampak glede vremena kaj dosti ne morem ukreniti, torej je bolje, da se sprijaznim. Potem gre. Pride tudi sonce in modrina, ki celo moje temno rjave oči malce zabarva v pričakovanju še več takšnih dni. In še več ptičjega petja. Do takrat se sklanjam k odtisom in slikovnim zapisom teh dni.


A, ja! Pa še eno uživaško sem si omislila (kot da jih ni že dovolj!) - pistacije mi dišijo in ne morem se jim upreti. Jem, dokler ne ostanejo le zevajoče lupinice. Mnjam.