. . . . . . . . . . . . . . . .
Komaj še vidim košček neba skozi strešna okna moje pisarne. Sneg me bo pokopal. No, bi me lahko, če streha ne bi bila trdna in močna. Razmišljam o naravi, ki se ne meni za neumnosti človeka in sveta in nam takole, čisto na drobno, dokazuje, da v igri z njo ni zmaga niti približno mogoča. Zato nekako - že zdavnaj na rezervi z razumevanjem nujnosti in potrebnosti tako dolgega časa nje mirovanja - čakam na prve tople sončne žarke in na dovoljenje, da nase navlečem všečnejša oblačila, kot so ta, ki jih drajsam že pol leta, predvsem pa, da se ugnezdim v priljubljene balerinke. Danes sem tako npr. v službo prikorakala v gumijastih škornjih. Kakšna otroška radost, ko lahko stopaš po najglobljem snegu in plundri in lužah, ker ni bojazni, da bi mokrota ali druge nevšečnosti našle pot do gole kože! Resda sem videti kot klovn, saj nimam ravno nog, ki bi bile ustrezen primerek za v škornje do kolen, ampak kdo pa še ima čas gledati kako sem videti? Pa še pustni čas je, zato je (še toliko bolj) vse dovoljeno.
Tole ni pritoževanje nad zimo, le jutranji odmik od pomembnejših reči, ki se nabirajo na mizi… Dva krofa sem z nje že pospravila, tisto manj pomembno še čaka. :)
Komaj še vidim košček neba skozi strešna okna moje pisarne. Sneg me bo pokopal. No, bi me lahko, če streha ne bi bila trdna in močna. Razmišljam o naravi, ki se ne meni za neumnosti človeka in sveta in nam takole, čisto na drobno, dokazuje, da v igri z njo ni zmaga niti približno mogoča. Zato nekako - že zdavnaj na rezervi z razumevanjem nujnosti in potrebnosti tako dolgega časa nje mirovanja - čakam na prve tople sončne žarke in na dovoljenje, da nase navlečem všečnejša oblačila, kot so ta, ki jih drajsam že pol leta, predvsem pa, da se ugnezdim v priljubljene balerinke. Danes sem tako npr. v službo prikorakala v gumijastih škornjih. Kakšna otroška radost, ko lahko stopaš po najglobljem snegu in plundri in lužah, ker ni bojazni, da bi mokrota ali druge nevšečnosti našle pot do gole kože! Resda sem videti kot klovn, saj nimam ravno nog, ki bi bile ustrezen primerek za v škornje do kolen, ampak kdo pa še ima čas gledati kako sem videti? Pa še pustni čas je, zato je (še toliko bolj) vse dovoljeno.
Tole ni pritoževanje nad zimo, le jutranji odmik od pomembnejših reči, ki se nabirajo na mizi… Dva krofa sem z nje že pospravila, tisto manj pomembno še čaka. :)
