. . . . . . . . . . . . . . . .
Točno pred letom dni sva s T. postala ponosna lastnika čarobne hišice na deželi. S svojim denarjem, brez posojil, brez pomoči, kar je nebeško dober občutek. Nekaj časa (in veliko dodatnega denarja) je trajalo, da sva pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo nove (potem ko sva najprej premlela vse možnosti prenove obstoječe, nato pa, ob upoštevanju vseh dejavnikov, to misel opustila). 8. avgusta letos je hiško pohrustal močan bager in jo spremenil v kup kamenja. Sledila je izravnava terena, gradnja opornega zidu (hiško smo morali premakniti stran od ceste), vse skupaj smo zasuli, zato da smo potem spet kopali temelje in zalili najprej njih, potem pa še temeljno ploščo. Gradnja v nebo se je lahko začela. Neverjetno, ko vidiš kako hitro vse skupaj nastaja in kako malo je pravzaprav treba, da tam, kjer je še donedavna stala hiša, že raste druga, nova, svetlejša in še lepša, predvsem pa čisto NAJINA. V začetku tega meseca smo naredili klobuk (streho). Vmes sva si privoščila poletje in raznorazne radosti, tako da človeku ni treba pozabiti na dolce vita stvari, če se mu v življenju dogaja taka pomembna zadeva, ki jo s pomočjo številnih prijateljev gradiva sama. Presenečeni bi bili, da socialna mreža deluje in da, četudi morda mislite, da ste sami ali obkroženi le z izbranim številom ljudi, takrat, ko pomoč potrebujete, soljudje pokažejo ogromno nesebičnosti in čas, ki bi ga lahko namenili sebi, posvetijo vam… Zdaj dela malce počivajo, a kmalu spet zavihamo rokave. Ob letu osorej bova morda že na novem naslovu. :-)
Ko mi uspe številne slike spraviti v kronološki red, ponudim vse skupaj na ogled. Do takrat naj bo ta zapis spomin na tisto, kar je bilo, na ljudi, ki so nekoč tam živeli in dihali s koščkom zemlje, ki zdaj diha z nama in hkrati zahvala vsem, ki pomagajo najine sanje spreminjati v meso.
Točno pred letom dni sva s T. postala ponosna lastnika čarobne hišice na deželi. S svojim denarjem, brez posojil, brez pomoči, kar je nebeško dober občutek. Nekaj časa (in veliko dodatnega denarja) je trajalo, da sva pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo nove (potem ko sva najprej premlela vse možnosti prenove obstoječe, nato pa, ob upoštevanju vseh dejavnikov, to misel opustila). 8. avgusta letos je hiško pohrustal močan bager in jo spremenil v kup kamenja. Sledila je izravnava terena, gradnja opornega zidu (hiško smo morali premakniti stran od ceste), vse skupaj smo zasuli, zato da smo potem spet kopali temelje in zalili najprej njih, potem pa še temeljno ploščo. Gradnja v nebo se je lahko začela. Neverjetno, ko vidiš kako hitro vse skupaj nastaja in kako malo je pravzaprav treba, da tam, kjer je še donedavna stala hiša, že raste druga, nova, svetlejša in še lepša, predvsem pa čisto NAJINA. V začetku tega meseca smo naredili klobuk (streho). Vmes sva si privoščila poletje in raznorazne radosti, tako da človeku ni treba pozabiti na dolce vita stvari, če se mu v življenju dogaja taka pomembna zadeva, ki jo s pomočjo številnih prijateljev gradiva sama. Presenečeni bi bili, da socialna mreža deluje in da, četudi morda mislite, da ste sami ali obkroženi le z izbranim številom ljudi, takrat, ko pomoč potrebujete, soljudje pokažejo ogromno nesebičnosti in čas, ki bi ga lahko namenili sebi, posvetijo vam… Zdaj dela malce počivajo, a kmalu spet zavihamo rokave. Ob letu osorej bova morda že na novem naslovu. :-)
Ko mi uspe številne slike spraviti v kronološki red, ponudim vse skupaj na ogled. Do takrat naj bo ta zapis spomin na tisto, kar je bilo, na ljudi, ki so nekoč tam živeli in dihali s koščkom zemlje, ki zdaj diha z nama in hkrati zahvala vsem, ki pomagajo najine sanje spreminjati v meso.
