25 november 2009

Tri lepe reči

. . . . . . . . . . . . . . . .
Kot bi Frankie boy zapel “Regrets, I’ve had a few-But then again, too few to mention-I did what I had to do and saw it through without exemption…”. Knjižni sejem, seveda! Kako naj se človek brzda ob vsej tisti ponudbi? 13+1 je končni izkupiček (strip je tisti plusek…). Nekaj je takih, ki sem jih imela in prebrala, potem pa posodila drugim in so čudežno za vedno odšle neznano kam, nekaj takih, ki sem jih že prebrala, a niso bile moje, zato so to morale postati, nekaj (večina – jupi!) novih, ... Kako se jih veselim začeti listati že nocoj!



Vsa ta rdečina je šipek, ki sva ga nabrala v soboto na izletu in sva ga mislila zacoprati v marmelado za tiste old school mnjami palačinke, a sva se odločila, da bova tokratno bero posušila za čaj (prihodnjo (obilnejšo) pa zagotovo spremeniva v gosto mazalko). Ena taka za lepe sanje po zanimivem filmu, ki sva ga ravnokar pogledala. Jim Jarmusch vedno prepriča. The Limits of Control (na Liffe pod naslovom "Meje razuma"). No, danes se pač nisem imela čisto pod nadzorom. :-)