10 november 2009

Nazaj

. . . . . . . . . . . . . . . .

Malce potepanja vedno poskrbi za polnjenje baterij. Bila sem že na rezervi… Lizbona je prišla kot naročena. Luštna, valovita, živahna, topla (temperaturno in tudi sicer), v nenehnem fado ritmu ter tramvajskem plezanju in spuščanju po strminah sedmih hribčkov, ki tvorijo celoto. S trgovinicami, ki se skrivajo tam, kjer jih najmanj pričakuješ in te potem toliko bolj presenetijo, s svojo mojstrsko edinstvenostjo pa čisto preprosto navdušijo.


Malce sem se tudi razvajala in se (med drugim…) pustila zavesti čudovitemu nakitu Liliane Guerreiro, ki jo (tako kot mene) očitno navdušujejo regratove lučke, zato je tudi njen nakit kot razpihana lučka, ki jo želiš ujeti v dlan. In obdržati za vedno. No, na nek način. Ko bo občutenje pravo, si nadenem moje nove uhane in prstan ali pa le prstan ali pa le uhane, se široko nasmejim, poskočim v Charlie Chaplin stilu in objamem svet.