15 november 2009

O minevanju

. . . . . . . . . . . . . . . .

Vse mineva – čas, stvari, ljudje, … Prejšnji teden me je čas prehiteval na vsakem koraku. In vedno bolj se mi zdi, da je temu tako. Sem v drugi polovici svojega življenja (no, glede na družinsko anamnezo verjetno že kar v zadnji tretjini) in prejšnji teden me je misel na to strašansko potrla. Želim živeti! Še toliko stvari doživeti. Se toliko stvari naučiti. Toliko stvari videti. Čas, ki ga ni več, mi je dal toliko, kolikor sem si od njega sposodila. Se toliko tega naučila (in veliko že pozabila…), videla, spoznala ljudi, ki so me obogatili, živela v tujini, delala tisto, kar mi je ustrezalo. A nisem si upala dovolj. Ali vsaj premalo. Verjetno taka sem, vse preveč z razumom, srce pride na vrsto malce pozneje. Pa je kaj od vsega tega v kateri od sledi časa? Kaj pa vem… Sanje in upanja so bila brezmejna. Verjela in zaupala sem v svoje sposobnosti, v tisto nekaj, kar se morda skriva v meni. A kje je to, tisto, nekaj? Zmanjkuje mi časa. Polzi mi med prsti. Ali pa je tako vedno bilo, pa sem se šele zdaj začela tega zavedati? Urejenost v glavi in prostoru je pot, po kateri hodim. Stranpoti nočem. Pa vendar se mi kar naprej vsiljujejo, jemljejo dodatno energijo in še več časa, pa toliko nekih drobnarij, ki me jezijo, poškodujejo, zaskrbijo, zaustavljajo na poti naprej, me za predolge trenutke zabetonirajo na mestu. In potem cepetam. Čimprej dokončam in spet nazaj na tisto pot urejenosti. Želim nazaj sobotne dopoldneve, več pisane besede, ki me potegne k sebi in vase, več prijetne tišine, več prostora za neobremenjene in prismuknjene misli, več praznega papirja, ki bi prenesel barve in razporeditev stvari doma, ki je v nastajanju, daljše trenutke lenega pretegovanja v horizontali, … V resnici pa je vedno treba še nekaj postoriti. Kje so dobre vile, ko jih človek potrebuje? Dve bi bili čisto zadosti. Ena bi poskrbela za nujno zlo – nohti in dlake vse prehitro rastejo, lasje vse preveč razmišljajo mimo moje volje, stanovanje nikoli ne ostane dovolj dolgo pospravljeno, … Druga bi skrbela za nadležne stranpoti. Za ostalo lahko poskrbim sama. Pravzaprav sem skromna v tem svojem hotenju. Le čas bi rada. Pa ni na prodaj, niti ga ni moč kupiti za nujne primere, še manj ga je moč dobiti v obliki časovnega stroja. To bi bilo nekaj! Kar je, je. Veselo v vsako minuto jutrišnjega dne, z vedenjem, da se ne vrne in ne ponovi. Edinstvena in neponovljiva, čeprav zoprna in neznosna. Edinstvena in neponovljiva, čeprav čudovita in nepozabna. Da bi jih le bilo še veliko.