. . . . . . . . . . . . . . . .
Iz ene skrajnosti v drugo. Iz sibirskega mraza in škripajoče beline do pomladnega dežja in mehke svetlobe, ki to jutro prijetno boža… Ne vem kaj mi je ljubše.
Dnevi minevajo brez velikih pretresov, pravzaprav je vse dobro in lepo. Voltaire bi tole opisal kot "Zemeljski raj je tam, kjer sem.". Prav presenetljivo mirno je vse skupaj, nikakršnih pretresov glede bližajočih prazničnih vrhuncev. Piškoti so se v soboto pekli in pekli, v nedeljo pa smo smuknili v eno ljubljanskih stavb, ki očarajo že od zunaj, notri pa svet, tako drugačen od našega današnjega. Vsaka podrobnost natančno domišljena, nič ni prepuščeno naključju in sreča je, da je vse skupaj še tu, ne le na ogled, ampak tudi v bivalni užitek. Ne rečem, tudi novim stavbam se njihovi snovalci najbrž posvečajo do zadnje potankosti, a linije so gladke, ravne, izčiščene. Mojstrstvo drugačne vrste. To, kar je videti v teh mogočnih stavbah, mimo katerih se dnevno sprehajamo, pa je drugačna kakovost čustva, ki meji na vznesenost. Take ograje si prav gotovo ne bi omislila v svojem domu, a ne morem je ne občudovati v njeni lepoti, ki jo v takšnem okolju čutim kot nepogrešljivo. Pod videzom vsakdanjosti je pač treba prepoznati osupljivo lepoto. In to počnem te dni. No, vsaj trudim se. :)
Iz ene skrajnosti v drugo. Iz sibirskega mraza in škripajoče beline do pomladnega dežja in mehke svetlobe, ki to jutro prijetno boža… Ne vem kaj mi je ljubše.
Dnevi minevajo brez velikih pretresov, pravzaprav je vse dobro in lepo. Voltaire bi tole opisal kot "Zemeljski raj je tam, kjer sem.". Prav presenetljivo mirno je vse skupaj, nikakršnih pretresov glede bližajočih prazničnih vrhuncev. Piškoti so se v soboto pekli in pekli, v nedeljo pa smo smuknili v eno ljubljanskih stavb, ki očarajo že od zunaj, notri pa svet, tako drugačen od našega današnjega. Vsaka podrobnost natančno domišljena, nič ni prepuščeno naključju in sreča je, da je vse skupaj še tu, ne le na ogled, ampak tudi v bivalni užitek. Ne rečem, tudi novim stavbam se njihovi snovalci najbrž posvečajo do zadnje potankosti, a linije so gladke, ravne, izčiščene. Mojstrstvo drugačne vrste. To, kar je videti v teh mogočnih stavbah, mimo katerih se dnevno sprehajamo, pa je drugačna kakovost čustva, ki meji na vznesenost. Take ograje si prav gotovo ne bi omislila v svojem domu, a ne morem je ne občudovati v njeni lepoti, ki jo v takšnem okolju čutim kot nepogrešljivo. Pod videzom vsakdanjosti je pač treba prepoznati osupljivo lepoto. In to počnem te dni. No, vsaj trudim se. :)
