. . . . . . . . . . . . . . . .
Preberite ponovno. Ouje. Ne gre? Recite z mano: ou-je. V izvirniku bi bilo tole "oh, yeah", ampak Matjaž Pikalo je takle vzklik navdušenja položil v usta svojima junakoma, Gen(adij)u in (Mela)Niji = Genijema. Danes sem prebrala knjigo Genija. Zagledala sem jo na knjižnem sejmu in morala je postati moja. Če ste prebrali njegovo Lužo, potem vam je jasno zakaj. Obe knjigi sta pisani, kot bi ju pisal otrok. Luštno in navihano, je pa Luža veliko veliko boljša, žal pa jo boste težko kje našli, saj je že davno razprodana…
Tale zapis je pravzaprav namenjen temu, da ovržem dve tezi, ki imata opraviti z otroki in leti:
1. Otroci staršev, ki ne berejo, se ne razvijejo v bralce. Ni res. Dokaz: jaz. Moja starša sta malo ali skoraj nič brala. Pri tem imam v mislih knjige. Ne morem si priklicati niti enega spomina na kateregakoli od njiju, da bi (razen kuharske knjige iz leta 1969, ki je še vedno aktualna in pride prav zlasti, kadar je treba preveriti pravilnost vlaganja ali konzerviranja raznoraznih sezonskih priboljškov) bral. Jaz berem rada in veliko. Od nekdaj. In knjige kupujem. Ker mi dišijo, ker gre za obred, od vstopa v knjigarno, izbire, nakupa, nepopisnega veselja, ko jo nosim in prinesem domov, urejanja vsega banalno tečnega, da se potem lahko v miru posvetim svojemu nakupu – knjigi. Tako lepa, tako bogata, tako vabeča. In potem se potopim vanjo in uživam v besedah, stavkih, njih pomenu, njih barvi, okusu, … Mmmmmmm. Ne, ne rabim psihiatra. :) Tako, zdaj si lahko tudi predstavljate, da mi kot otroku (ki ni hodil v vrtec!) nihče ni bral pravljic, niti mi jih ni vrtel na kasetah. Moje pravljice so bile v moji glavi, v domišljiji, ki sem jo … kar prinesla s seboj v ta svet. In ne, še danes nisem prebrala raznoraznih sneguljčic, trnuljčic, pepelk , kozličkov, … Kar pa ne pomeni, da teh zgodb ne poznam. In tako se med knjigami, ki jih berem, najdejo tudi otroške oziroma take, ki so namenjene otrokom. Že zdavnaj seveda nisem "otrok", kot ga pojmujejo tisti, ki določeno knjigo uvrstijo v določeno kategorijo, sem pa OTROK in ni me sram tega povedati na glas. Če si tudi ti, potem zgoraj navedeni knjigi čakata nate. In nujen dodatek: NIČ mi ni manjkalo, ko sem bila otrok. Ker - brala mi resda nista, a pri nas doma je domovala LJUBEZEN. In, ne, moja starša nista (bila) "runkeljna".
2. Starejša ona in mlajši on NE deluje. Ni res. Dokaz: jaz. Zadnjič berem v Oni, da je ne-vem-kateri že inštitut (mislim, da nekje v ZDA) naredil raziskavo, katere znanstveni sklepi so, da ženske, ki so v razmerju z mlajšim moškim, umirajo mlajše. Upam, da ta podatek ne drži. Sem namreč 11 let starejša od T (ja, je polnoleten!). Vse sorte traparij so natvezili (da se ves čas trudijo biti mlajše in početi vse, kar počne njihov mlajši moški, da ta ne bi rekel, da je stara, …), kar naj bi pomenilo, da se vse prehitro ''izrabijo''. Da pa naj bi obratno (starejši moški-mlajša ženska) bilo pravi eliksir mladosti za stare prdce. Kakšne traparije! Na kraj pameti mi ne pride, da bi poskušala biti taka, kot so punčare njegovih let. Pri tem si mislim, da če bi hotel biti z eno od njih, bi bil, kajne? Nikogar ne moreš pripraviti, da bi te proti svoji volji imel rad, še manj privezati nase, torej gre za vprašanje volje in hotenj. Itak, da mi njegova mladost pogosto vliva energijo, ki se pri meni rado spravi na stanje ''rezerve'', ampak ne zato, ker sem stara toliko, kolikor sem, ampak taka pač sem in sem bila enaka pri štirinajstih. Deluje, zato…
Ampak, nisem hotela pametizirati. Začela sem s knjigama M.P. Naj zaključim z dvema ilustracijama (prva iz Luže in druga iz Genijev):
Preberite ponovno. Ouje. Ne gre? Recite z mano: ou-je. V izvirniku bi bilo tole "oh, yeah", ampak Matjaž Pikalo je takle vzklik navdušenja položil v usta svojima junakoma, Gen(adij)u in (Mela)Niji = Genijema. Danes sem prebrala knjigo Genija. Zagledala sem jo na knjižnem sejmu in morala je postati moja. Če ste prebrali njegovo Lužo, potem vam je jasno zakaj. Obe knjigi sta pisani, kot bi ju pisal otrok. Luštno in navihano, je pa Luža veliko veliko boljša, žal pa jo boste težko kje našli, saj je že davno razprodana…
Tale zapis je pravzaprav namenjen temu, da ovržem dve tezi, ki imata opraviti z otroki in leti:
1. Otroci staršev, ki ne berejo, se ne razvijejo v bralce. Ni res. Dokaz: jaz. Moja starša sta malo ali skoraj nič brala. Pri tem imam v mislih knjige. Ne morem si priklicati niti enega spomina na kateregakoli od njiju, da bi (razen kuharske knjige iz leta 1969, ki je še vedno aktualna in pride prav zlasti, kadar je treba preveriti pravilnost vlaganja ali konzerviranja raznoraznih sezonskih priboljškov) bral. Jaz berem rada in veliko. Od nekdaj. In knjige kupujem. Ker mi dišijo, ker gre za obred, od vstopa v knjigarno, izbire, nakupa, nepopisnega veselja, ko jo nosim in prinesem domov, urejanja vsega banalno tečnega, da se potem lahko v miru posvetim svojemu nakupu – knjigi. Tako lepa, tako bogata, tako vabeča. In potem se potopim vanjo in uživam v besedah, stavkih, njih pomenu, njih barvi, okusu, … Mmmmmmm. Ne, ne rabim psihiatra. :) Tako, zdaj si lahko tudi predstavljate, da mi kot otroku (ki ni hodil v vrtec!) nihče ni bral pravljic, niti mi jih ni vrtel na kasetah. Moje pravljice so bile v moji glavi, v domišljiji, ki sem jo … kar prinesla s seboj v ta svet. In ne, še danes nisem prebrala raznoraznih sneguljčic, trnuljčic, pepelk , kozličkov, … Kar pa ne pomeni, da teh zgodb ne poznam. In tako se med knjigami, ki jih berem, najdejo tudi otroške oziroma take, ki so namenjene otrokom. Že zdavnaj seveda nisem "otrok", kot ga pojmujejo tisti, ki določeno knjigo uvrstijo v določeno kategorijo, sem pa OTROK in ni me sram tega povedati na glas. Če si tudi ti, potem zgoraj navedeni knjigi čakata nate. In nujen dodatek: NIČ mi ni manjkalo, ko sem bila otrok. Ker - brala mi resda nista, a pri nas doma je domovala LJUBEZEN. In, ne, moja starša nista (bila) "runkeljna".
2. Starejša ona in mlajši on NE deluje. Ni res. Dokaz: jaz. Zadnjič berem v Oni, da je ne-vem-kateri že inštitut (mislim, da nekje v ZDA) naredil raziskavo, katere znanstveni sklepi so, da ženske, ki so v razmerju z mlajšim moškim, umirajo mlajše. Upam, da ta podatek ne drži. Sem namreč 11 let starejša od T (ja, je polnoleten!). Vse sorte traparij so natvezili (da se ves čas trudijo biti mlajše in početi vse, kar počne njihov mlajši moški, da ta ne bi rekel, da je stara, …), kar naj bi pomenilo, da se vse prehitro ''izrabijo''. Da pa naj bi obratno (starejši moški-mlajša ženska) bilo pravi eliksir mladosti za stare prdce. Kakšne traparije! Na kraj pameti mi ne pride, da bi poskušala biti taka, kot so punčare njegovih let. Pri tem si mislim, da če bi hotel biti z eno od njih, bi bil, kajne? Nikogar ne moreš pripraviti, da bi te proti svoji volji imel rad, še manj privezati nase, torej gre za vprašanje volje in hotenj. Itak, da mi njegova mladost pogosto vliva energijo, ki se pri meni rado spravi na stanje ''rezerve'', ampak ne zato, ker sem stara toliko, kolikor sem, ampak taka pač sem in sem bila enaka pri štirinajstih. Deluje, zato…
Ampak, nisem hotela pametizirati. Začela sem s knjigama M.P. Naj zaključim z dvema ilustracijama (prva iz Luže in druga iz Genijev):
