06 december 2009

Šipkova m'rmelada™

. . . . . . . . . . . . . . . .

Danes sva s T. coprala šipkovo marmelado. Za razliko od ostalih marmelad oziroma ostalega sadja, iz katerega sicer radi delamo domačo marmelado, je šipek zahteven in zato povzroča pravo packarijo. Štirinožka je tri ure opazovala najino vračanje v čase osnovnošolske kemije, saj se je na (vse premajhnem) kuhinjskem pultu dogajalo marsikaj – najprej ves šipek pedantno v toplo vodo na laboratorijsko natančno pranje, nato v lonec na počasno enourno kuhanje, mešanje in skrbno nadziranje. Potem sva šipkove jagode s paličnim mešalnikom spremenila v nerazpoznavno brozgo, ki ti prikaže njihovo sestavo. Za nepoučene: sestavljene so iz lepljive, kašaste snovi (ki se skupaj z mesnatim ovojem (bogatim z vitaminom C!) počasi spremeni v marmelado) in številnih semen. Eni že pred samim kuhanjem odstranijo semena, no, midva sva se odločila, da bova s pomočjo gaze ločila tekočo od kašaste snovi. Umazano in dolgotrajno opravilo! Ampak potem, ko imaš v skledi le še gosto tekočino, je pogled nanjo zares hvaležen. Vanjo daš sladkor (pri nas rjavega) in cimetovo palčko (da še lepše zadiši), potem pa na lahnem ognju le še čakaš, da je vse skupaj pripravljeno za prelitje v steklene kozarčke. Pokriješ z brisačo in čakaš, da se shladi. Potem upaš, da kmalu pridišijo palačinke…

Šipkova marmelada v desetih korakih:





™ T. vztraja na tovrstni izgovorjavi, torej si je na tem blogu prislužil pravico do blagovne znamke :)